Dušebrižniki, filantropi, motivatorji, novodobni terapevti, svetovalci in drugi pravijo, da je za svojo srečo odgovoren vsakdo sam. Oglejmo si primer, da bomo videli, če to res stoodstotno drži. Če najdemo vsaj en primer, s katerim lahko dokažemo, da človek ni sam odgovoren za srečo in tudi ne more biti, smo ovrgli trditev, zapisano v naslovu, kar je, vsaj upam, logično. Sprehodimo se tako po Indiji, kjer dosegajo temperature v teh dneh tudi 48 stopinj Celzija, in razmislimo, kako je s srečo tamkajšnjih prebivalcev, ter odgovorimo na vprašanje, kdo je zanjo v resnici odgovoren.

Brez posebnega napora hitro ugotovimo, da je v zadnjih tednih zaradi vročine umrlo že več kot 2200 ljudi, vročina pa se bo nadaljevala vsaj še teden dni. Z lahkoto jih tudi prepoznamo: umrli so predvsem brezdomci in delavci z najnižjimi zaslužki, od katerih se pričakuje, da bodo delali zunaj, na terenu, kot se reče. Ti delavci torej ne delajo v klimatiziranih pisarnah, temveč delajo na asfaltu, na vrtovih, gradbiščih, travnikih in na drugih krajih, kjer doseže temperatura na soncu mimogrede več kot 50 stopinj Celzija. Med drugim to pomeni tako hitro izgubljanje telesnih tekočin, da človek skoraj nevede umre zaradi dehidracije, če drugih težav zaradi vročine niti ne omenjam.

Povsem logično je tudi, da so taki delavci brezpravni, kar pomeni, da nimajo pravice zahtevati boljših pogojev dela ali pa dopusta. Delo mora biti namreč opravljeno, ker mora vse rasti – tak je pač imperativ, pri čemer umiranje ljudi preprosto ni pomembno.

Indija je kajpak hitro rastoči trg, kot vedo povedati ekonomisti in siceršnji poznavalci kapitalističnega sveta. To po domače pomeni, da trgi res rastejo, toda to ni nič drugega kot sinonim za bogatenje bogatih.

Ekonomisti vam na primer ne povedo, da porabi Indija za rast ogromno fosilnih goriv in v zrak spusti veliko ogljikovega dioksida, ker je tehnološko zaostala. To preprosto pomeni, da proizvede več kot polovico električne energije s kurjenjem premoga. Sončna energija je kajpak bolj čista, zelena in vse drugo, vendar je tudi bistveno dražja. Enako velja za energijo vetra.

V novoreku pa je pomembno, da je delovna sila čim cenejša in da so stroški dela čim nižji. Poleg tega je dejstvo, da v Indiji vlada prepričanje, da je avtomobilska industrija močan vzvod rasti, zato je na cestah vse več avtomobilov, ki seveda potrebujejo še več fosilnih goriv. Preprosto rečeno: lahko bi prihranili veliko energije, toda ne bodo je, ker je pomembna rast vsega, rast pa terja poceni energijo in še več energije.

Industrializacija Kitajske in Indije, če se omejim le na največji državi sveta, v katerih živi skoraj tri milijarde ljudi, terja davek, ki pomeni še veliko več energije. Državi zaradi tega proizvedeta veliko izdelkov, ki pa jih v glavnem pokupi razviti Zahod.

Za razvijanje razvijajočih se držav sta torej potrebni poceni energija in poceni delovna sila. Energije je dovolj, poceni delovne sile pa tudi. Torej je razvoj skoraj zagotovljen. Sreča je v taki perspektivi tudi skoraj zagotovljena, le da moramo povedati zgodbo v celoti: zagotovljena je za elite, za vse druge pa ravno ni. In ko govorim o tem, da je zagotovljena, mislim na objektivne, empirične razsežnosti sveta, znotraj katerih lahko posamezniki poskrbijo za lastno srečo, saj ta ne pade z neba. Večina ljudi tako živi v empiričnih razsežnostih sveta, v katerih nima tako rekoč nobene možnosti, da poskrbi za lastno srečo. Dušebrižniki se zato motijo ali pa so cinični.

Cinični so zlasti tedaj, ko govorijo o osvobajanju ljudi, kajti srečni sužnji niso najboljša prispodoba niti za srečo niti za svobodo.

Berem. Itak berem vsak dan. Nobena smisla sicer nima, da berem, ker to nikamor ne vodi, ampak vseeno berem. Sem pač čudak. S tem lahko živim. Knjiga ima naslov The Dialectics of Liberation. Uredil jo je David Cooper, prinaša pa izjemne dokumente, ki so nastali leta 1967, ko so se na nekem kraju zbrali zelo različni ljudje, da bi razvili kaj dobrih idej o svetu, v katerem so živeli.

Zgodilo se je nekaj mesecev pred Parizom '68. To so bili posebni časi. Bili so zelo posebni, ker še ni bilo neoliberalizma. In na tem srečanju ni bilo pomembno, s čim se kdo ukvarja, saj je bilo pomembno le, da zna misliti, da hoče misliti in da mu ni vseeno za svet okoli sebe.

Problem, o katerem so razmišljali, je bil tale: kako misliti in ustvariti svet, v katerem živijo zares svobodni in srečni ljudje?

Danes smo na pragu tehnoloških sprememb, ki bodo morda podale dokončni odgovor na zapisano vprašanje, poleg tega pa še na staro vprašanje o naravi duha oziroma uma: je res, da je um (mind) neposredno povezan s kompleksnostjo materije? Je mogoče pričakovati, da bodo roboti in druge naprave zares pametni, ne le za štos? Bomo zares naredili tako zapletene sisteme, da bo vzniknila zavest in bodo znali misliti, se z nami pogovarjati, se šaliti in vse drugo?

Poleg knjig berem tudi filme. Ex Machina (Alex Garland, 2015) je izvrsten film. V njem se čudežni zmogljivi računalniški programer znajde pred žensko, ki je robot. Njegova naloga je izjemno zahtevna ali pa je celo nemogoča: pogovarjati se z umetno inteligenco.

Pogovarjati se ne zna, zato sledi katastrofa. Umetna inteligenca je namreč zares inteligentna. Ni le umetna, temveč je prava, če smem uporabiti ta izraz.

Umetna inteligenca bo prava inteligenca ali pa bo zgolj stvar, predmet. In če bo prava inteligenca, bi se morali veseliti: končno se bo mogoče s kom resno pogovarjati.

Do takrat pa je še nekaj časa. In še naprej bomo poslušali čvek, novorek in žargon ter bolj ali manj stoično prenašali neumnosti, ki jih okoli nas širijo mediji. Na primer.

Svet potrebuje še več nafte in plina. Ocenjujejo, da ga je pod arktičnim morjem zelo veliko. Izginjanje ledu na Arktiki je zato dobrodošlo, da bomo laže prišli do obojega. Če svet potrebuje več fosilnih goriv, zlasti Indija, Kitajska in ZDA, je upravičeno reči, da jih bo tudi porabil več. Torej bo šlo v zrak še več ogljikovega dioksida in metana, ne pa manj, kot nam pripovedujejo pravljičarji.

V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo tehnološko revolucijo, zaradi katere bo na svetu veliko robotov in pametnih naprav iz reda umetne inteligence. Kapitalizem bo še bolj zmagoslaven, saj bo profitabilnost zopet rasla.

Rast profitabilnosti pomeni še večje bogastvo bogatih in še večje razlike med bogatimi in revnimi. Ne pozabimo: na svetu živi milijarda ljudi, ki nima niti dostopa do straniščne školjke ali čiste pitne vode.

Ljudje se bodo vedli še naprej predvidljivo iracionalno. Mediji bodo zato uspešni, manipuliranje bo učinkovito, oglaševalci si bodi meli roke, reklame bodo povsod, profiti za nekatere bodo rasli v nebo. In tisti, ki bodo imeli še več profitov, bodo dejansko lahko poskrbeli še za lastno srečo.

Podatki kažejo, da je vročinski val v Indiji leta 1998 ubil 2541 ljudi; žalostni rekord bo letos najverjetneje presežen. Napovedi meteorologov tudi kažejo, da bo vročinski val v teh dneh zajel Sibirijo, kjer bodo ponekod temperature za 20 stopinj Celzija nad dolgoletnim povprečjem.

Poskrbite torej za svojo srečo, če morete.