Zlahka se prepričamo, v kakšnem svetu živimo. Za to ne potrebujemo politikov, ekonomistov in drugih ljudi, da nam pripovedujejo pravljice o njem. Ker imamo svoje možgane in znamo misliti, zlahka spoznamo, da je Slovenija, skupaj z Evropo, daleč od tako opevane rasti – merijo in izražajo jo v odstotkih, ki dobesedno ne pomenijo ničesar –, čeprav je zmagoslavje denarja in z njim povezanih ideologij skoraj popolno. Veliko bolj je res to, kar imenuje Tariq Ali a continuing engrossment of wealth and privileges enjoyed by the rich. Ali po slovensko: nenehno koncentriranje premoženja in privilegijev, ki jih uživajo bogati. Medtem ko je tako vaše premoženje ves čas enako ali pa njegova vrednost pada, imajo bogati iz dneva v dan več. Mediji vam servirajo nove in nove pravljice o rasti za vse, navajajo odstotke in citirajo drug drugega, obenem pa vas nagovarjajo k smejanju, češ da živimo v svetu, v katerem ljudje itak ne želijo razmišljati in se želijo zgolj zabavati. Pričakovani odnos vseh ljudi do sveta je tako zadnjič prepričljivo ponazoril tudi predsednik države, ko je ono miško pozval, kaj naj mu (še) dela.   

Spoznanje o bogatenju bogatih, ki ga spremlja besednjak o rasti, je del vpogleda v naravo globalne kapitalistične prevare, kamor sodijo tudi vojna v Ukrajini, morebitni vojaški napad ZDA na Rusijo ter najnovejše razvrščanje beguncev, ki naj bi jih prevzele evropske države, prihajajo pa iz držav, kjer vladajo revščina, teror in pomanjkanje vsega. A da ne bo nesporazuma: vse to velja za revne, nikakor za elite.

Slovenska vlada je pred časom s stisnjenimi zobmi izjavila, da je pripravljena sprejeti 20 (z besedo: dvajset) nesrečnikov, ki bežijo iz Afrike oziroma Bližnjega vzhoda in iščejo boljše življenje v Evropi. Ko so se v taisti Evropi odločili, da ji po kvotnem sistemu pripada več kot 700 ljudi, za katere bo preprosto morala poskrbeti, je povsem utihnila. Verjetno zaradi šoka. Na žalost je to eden najbolj prepričljivih in tragičnih dokazov, kako vse govoričenje o demokraciji, vrednotah in solidarnosti izpuhti ob prvi priložnosti, ko je treba preiti od besed k dejanjem.

Preiti pa je treba tudi od dejanj k besedam. Ljudje, ki bežijo iz svojih domovin, namreč niso zlikovci, niso teroristi in niso zlonamerni ljudje, ki bi radi Evropejcem pobrali službe, okupirali njihove lepe hiše in prestrašili otroke z barvo svoje kože. Velikemu številu ljudi se namreč niti sanja ne, zakaj se sploh odpravljajo na nevarno pot po morju, ki je za tisoče tudi zares smrtonosna oziroma usodna.

Začetna zamisel je preprosta: če nočete, da bodo ljudje odhajali s svojih domov in se ozirali po bogatih deželah na drugi strani morja, jim zagotovite dobre pogoje življenja doma, saj nihče ne želi zapustiti doma, če ni prisiljen.

To pa je v resnici mnogo laže reči kot storiti. Živimo namreč v neoliberalnem kapitalizmu, v katerem je vse, kar spremljamo prek medijev, ki poročajo o številu prebežnikov iz Afrike, nujno, v svetu torej, v katerem je mogoče zlahka sprožiti kako vojno ali organizirati dirko bolidov formule ena, medtem ko je za ljudi, ki ne pripadajo elitam, absolutno nemogoče narediti kaj dobrega.

Ljudje so vselej odhajali tja, kjer je nakopičenega več kapitala, premoženja, bogastva, denarja in vsega drugega, kar omogoča dobro življenje. Odhajali so, ker je veliko premoženja na enem kraju natanko zato, ker ga na drugem koncu ni in ga tudi ne more biti.

Z dobrim življenjem v današnjem svetu pa je takole: 0,1 % ljudi živi dobro, 15 % ljudi, ki jih konformistično podpira, tudi živi sorazmerno dobro, vsi drugi so out. In ko hočejo in, jim skušajo zapreti vrata pred nosom, ker so preprosto odveč. Obenem nenehno govorijo o inkluzij in celo o inkluzivnem kapitalizmu.

Ljudje zaradi razpadajočega kapitalizma, kar je bolj pošten izraz za resnično naravo kapitalizma, vse bolj čutijo, da se morajo nekako zaščititi pred razpadom, zato narašča število tistih, ki verjamejo, da jim drugi hočejo nekaj odvzeti. Drugi so lahko prebežniki iz Afrike in Bližnjega vzhoda, lahko pa je kdorkoli.

V tej luči je vredno prebrati tole knjigo: Arun Kundnani, The Muslims are Coming! (London: Verso, 2014). Ključna ideja oziroma zamisel knjige, pomembna tudi za naše razmišljanje, je tale: stanje krize je v kapitalizmu normalno; kar je normalno, je v resnici kriza, ki jo je treba nenehno servisirati – da bi ostala to, kar je.

V takih stanjih vselej konstruirajo tudi druge ljudi, ki so nevarni. Po navadi jih imenujejo domači sovražnik (geji, lezbijke, filozofi, levičarji, anarhisti, komunisti in drugi), obstaja pa tudi zunanji sovražnik, kar je logično (največkrat so to teroristi). Nevarnih ljudi se je kajpak dobro znebiti, zato jih nadzorujejo, po potrebi pa tudi preganjajo, zapirajo in pretepajo.

Razmišljanja o tako imenovani vitki državi so zato zelo preprosta in so del boja zoper vse mogoče sovražnike: za vlado in državo naj dela čim manj ljudi (javni sektor), da bo čim več ljudi delalo za privatni sektor. Državo je treba oslabiti, da bodo svoje opravili tržni mehanizmi, od katerih ima največ koristi elita.

Medtem ko so se ljudje nekoč trudili, da bi ustvarili državo, ki bi jih ščitila, se danes trudijo, da bi jo razmontirali do take mere, da bi jo Kapital povsem obvladoval in si jo podredil, saj nenehno potrebuje njeno pomoč, ker brez nje sploh ne more preživeti. Ljudje so sicer za več pravičnosti in solidarnosti, toda elite poslabšujejo zadeve, saj nočejo o tem niti slišati. Mnenja ljudi, ki predstavljajo večino, jim preprosto ne zanimajo.

Namesto pravih mnenj ljudi imamo zato opraviti z novorekom in žargonom o privatni lastnini, medsebojnem tekmovanju in rasti.

Ljudje, ki torej odločajo o prihodnosti sveta, ne poslušajo ljudi, saj se prilagajajo in podrejajo Kapitalu. Na mestu je kratko vprašanje: Kako smo se znašli v svetu, v katerem ljudje ne poslušajo drug drugega, temveč eni poslušajo Kapital in ga brezpogojno ubogajo, večina je pa preprosto tiho?

Življenja ljudi, ki so tiho, niso le napolnjena s tišino, temveč so tudi ozka in uneventful, kar pomeni, da se v njih ne zgodi kaj dosti. Torej so bolj ali manj dolgočasna, čeprav je kriza normalno stanje, kar pomeni, da se ves čas nekaj dogaja, ker jo je treba reševati.

Ves čas se zato nekaj dogaja, da se ne bi zgodilo bistveno. Ljudje namreč ne smejo imeti svojih želja, temveč morajo skrbeti za privzete; ne smejo razmišljati s svojo glavo, temveč morajo glodati kosti, ki  jim jih mečejo mediji; ne smejo se upirati, saj morajo uživati in se smejati; ne smejo jesti, kar bi hoteli, saj morajo prej povprašati znanstvenike, kaj je zdravo; ne smejo razmišljati o komunizmu, saj morajo tuhtati o pravih idejah, privatni lastnini in kapitalistični tekmovalnosti; ne smejo se spustiti z vajeti, temveč morajo paziti, da ne postanejo sumljivi in da jih ne začnejo nadzorovati, kot lahko vidimo v filmu Minority Report, ki ga je režiral Spielberg leta 2002.

Živimo torej v svetu, v katerem je vse več pravljic o rasti in bogatenju in napredku in vsem drugem, obenem pa se povečuje beda milijard ljudi, revščina in mizerija, ki narašča tudi zaradi katastrofalnih podnebnih sprememb in vremenskih pojavov, kot so: nekajletna katastrofalna suša v Kaliforniji in Braziliji; ekstremna vročina v Indiji, zaradi katere je umrlo že 2000 ljudi; velikanske poplave v Koloradu in Teksasu, zaradi katerih je umrlo več kot 20 ljudi; in orkan, ki divja blizu Nove Zelandije, za katerega strokovnjaki pravijo, da je eden največjih, kar jih je kdaj videlo človeško oko.

Noro vreme se tako prepleta z norostjo kapitalizma oziroma s tem, kar imenuje Michael Roberts a crazy chase to become rich. Ali po slovensko: nora dirka za bogastvom.

Dokler ne bo prepozno, seveda.