Po razlagi trenutne ministrice za kulturo (ko to berete, je mogoče že kdo drug) je slovenska glasba glasba v slovenskem jeziku. Ker sta »slovenskost« in »jezik« izmuzljiva pojma, še posebej v povezavi z besedo »glasba«, se bom malo igral z njima – v svoje in vaše veselje. Mogoče bom koga tudi razjezil, ampak to je njegova težava. Plevel besed bo znabiti pognal korenine tudi na vrtu katerega od bistroglavcev z ministrstva, ki so količili gredico »slovenska glasba«, in upam, da bo tam ostal …

GLASBA je povzročanje uglašenega hrupa s tolčenjem in drgnjenjem različnih predmetov. Eden od predmetov je lahko tudi zrak – v tem primeru gre za pihalno godbo. Če so drugi predmet glasilke, gre za petje, ki je prav tako glasba. Glede na to, da so glasbila, tudi pihala, mutasta, je petje edina glasba, katere hrup lahko imenujemo jezik. Slovenska – ali kateremukoli že jeziku pripadajoča – glasba je torej golo petje ali petje v spremljavi hrupa mutastih predmetov.

Slovenska glasba je glasba s petjem v slovenskem jeziku. Kaj pa je SLOVENSKI JEZIK? Je to jezik, ki se uradno uporablja za besedno občevanje v Republiki Sloveniji? Takšna sta poleg slovenščine tudi italijanščina in madžarščina. Glede na to, da imamo uradno priznane šole za romske domorodce v njihovi materinščini (materinščinah), je treba zraven šteti tudi romščino.

To je seveda zgolj medklic. Brez dvoma so naša (…)umna ministrica in njeni potrčki slovenski jezik v tem primeru razumeli kot sopomenko za »slovenščino«. A nam to kaj olajša zadevo? Imamo zborno slovenščino, ki je razen Igorja Berganta nihče ne govori, kaj šele poje. Imamo knjižno slovenščino, ki … jih je pravzaprav več. Imamo namreč cel kup narečnih slovenščin, in govoric različnih skupin prebivalstva znotraj vsake od njih, in nekatere so si utrle pot v knjige. V tretji razsežnosti se oboje križa še s preteklimi knjižnimi slovenščinami, v katerih je napisana večina knjig, na katerih utemeljujemo svojo bitnost. V mnogih primerih gre za pesmi, ki jih je nemogoče razumeti brez prevoda nekaterih besed v sedanjo knjižno slovenščino in obsežnih strokovnih pripomb v taisti.

A to bi na ministrstvu najbrž šlo skozi. Važno je, da je slovenščina, čisto vseeno pa, katera …

Zdaj pa je treba raziskati še pojem SLOVENSKOST. To nas nemudoma vrne k tistim presnetim manjšinskim jezikom, ki smo se jih ministrici na ljubo skušali otresti. Zapostavljanje manjšin je protiustavno in protizakonito ravnanje, ki si ga ne sme dovoliti nobeno ministrstvo, kaj šele kulturno. Pesmi domačih Italijanov, Madžarov in Romov, pa tudi Albancev, Hrvatov, Nemcev …, ki jih spišejo in spojejo v svojih jezikih, morajo potemtakem biti enakovredne slovenskim.

Pesmi Erosa Ramazzottija seveda ne gre šteti v kvoto 20 % slovenske glasbe. A kaj, če »Se bastasse una canzone« zapoje kak 'naš' obalni bard – če torej naredi, kar je naredila Siddharta s Kreslinovo »Od višine se zvrti«? In kaj, če »Od višine se zvrti« v slovenščini zapoje kak italijanski Italijan – je to še vedno slovenska pesem? Ta isti Neslovenec lahko zapoje tudi pesem italijanskih Italijanov v italijanščini ali slovenščini, slovenskih Italijanov v italijanščini ali slovenščini, slovaških Poljakov v italijanščini, poljščini ali slovaščini, in tako dalje. Če njegovo »Od višine se zvrti« obravnavamo (obračunavamo) drugače kot ostale, gre za neustavno in nezakonito zapostavljanje tujcev.

Vsej tej kolobociji je treba dodati pevce, ki imajo poleg slovenskega še kakšno državljanstvo. Če so državljani Slovenije, so vse njihove materinščine, očetščine, babščine in dedščine slovenski jeziki. Povsem upravičeno lahko zahtevajo, da se njihove pesmi v avstralščini, irokeščini ali jeziku masa vrtijo skupaj s 'slovenskimi'. Dodati je treba tudi pesmi delnih Slovencev, ki živijo drugje in so poleg naše vešči tudi tamkajšnjih materinščin.

In ves ta džumbus imamo, če predpostavimo, da ima pesem zgolj enega pevca. Lahko jih ima več, pa je vsak iz svojega vica … Tudi ni nujno, da je človek, ki je pesem napisal (ali več njih), iz istega vica kot pevec (ali več njih). In nenazadnje, ni nujno, da pišejo in pojejo v svojih materinščinah.

Na koncu pa še najpomembnejše: če hočemo ostati v mejah zakona, ne smemo zanemariti skladateljev in glasbenikov – najsi gre za glasbo s petjem ali brez.

Ste se izgubili? Jaz tudi. Edina rešitev za ta gordijski vozel je, da ga teta ministrica preseka in da vso glasbo obravnavamo enakovredno, kot se za državljane, narod in jezikovno skupnost 21. stoletja spodobi.