Preprosto se ni mogoče načuditi politikom in ekonomistom, ki že odpirajo šampanjce, saj naj bi bila finančna oziroma ekonomska kriza bolj ali manj premagana. So naivni? Neuki? Neizobraženi? Ne-umni? Ali pa kar vse skupaj? Morda pa samo živijo v nekem povsem drugem, imaginarnem svetu, iz katerega resničnega sveta preprosto ni mogoče uzreti. Zagotovo pa ne berejo knjig. Če bi jih, bi morda kakšno stvar naredili drugače.

Zagotovo niso prebrali knjige Aftershock (2014), ki so jo napisali dr. David Wiedemer, Robert A. Wiedemer in Cindy Spitzer. Beseda aftershock pomeni popotresni sunek, pa tudi posledico nekega dogodka. Popotresni sunek, ki izhaja iz finančnega “potresa” v letu 2008, bo temeljito stresel finančni in posledično celotni globalni družbeno-ekonomski sistem. Poglejmo si nekaj temeljnih poudarkov iz knjige.

Lažna ozdravitev

Temelji ekonomije se v zadnjih letih niso spremenili. Dejstvo je, da že od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja živimo v tako imenovani bubble economy (balonski ekonomiji), za katero je značilno, da virtualno spiralno raste v obliki več balonov (nepremičninski, borzni, dolžniški, denarni), ki spodbujajo drug drugega, prav tako pa pok enega balona spiralno navzdol potisne tudi vse ostale.

Tako je pok nepremičninskega balona v letu 2007, leto zatem sprožil globalno finančno krizo. Od takrat vlade oziroma centralne banke vlagajo velikanske napore oziroma gigantske vsote denarja na finančne trge, da bi krizo rešile. Resda jim je uspelo za malenkost popraviti gospodarsko rast, a so hkrati povzročile izjemno rast borznih balonov, ki zdaj grozijo s pokom, ki bo destabiliziral celoten globalni ekonomski sistem.

V resnici se je “bubble economy” zlomila že v letu 2008, vse kar se danes dogaja je samo še nemogoč poskus njene ponovne oživitve. A že zdrava kmečka logika nam pove, da neprestana rast na omejeno velikem planetu preprosto ni mogoča.

Neizmerne količine denarja

Države in centralne banke so zato leta 2008 ekonomskega “mrtveca” priklopile na “denarno infuzijo”. Ameriška centralna banka (FED) je tako na primer od leta 2008 do danes povečala svojo bilanco (denarno osnovo, monetary base) z 800 milijard na 4 bilijone oziroma 4.000 milijard dolarjev (glej pretvorbe). Še bolj jasno, za kakšne vsote gre, pa nam postane jasno, če vemo, da je FED med leti 1913 in 2007 ustvaril skupaj 828 milijard dolarjev, samo v letu 2013 pa 1 bilijon oziroma 1.000 milijard dolarjev.

FED je s tako imenovano politiko kvantitativnega sproščanja bistveno povečal količine denarja v obtoku, prav to pa zdaj počne tudi Evropska centralna banka (ECB), ki mesečno kupi za 60 milijard evrov državnih obveznic, skupno pa jih namerava odkupiti preko 1.100 milijard evrov, podobno že dlje časa počne japonska centralna banka. (Čeprav stare finančne krize še zdaleč ni konec, na obzorju že nastaja nova).

Poleg tega pa zgodovinsko nizke ključne obrestne mere centralnih bank gospodarsko razvitih držav omogočajo komercialnim bankam dostop do poceni oziroma brezplačnega denarja.

Napihovanje borz

Večina novega denarja pa ne gre v gospodarstvo in za dobro prebivalstva, temveč na borze. Tako so najpomembnejši svetovni borzni indeksi večinoma že krepko presegli predkrizne ravni. Tako je na primer vrednost nemšega borznega indeksa DAX od leta 2009 “zrasla za skoraj 307 odstotkov, nemško gospodarstvo pa se je v tem obdobju nominalno okrepilo več kot 15-krat počasneje.” (Sveže milijarde iz centralnih bank napihujejo delniške balone) In to so podatki za Nemčijo, ki ji gre gospodarsko resnično dobro, drugje rastejo samo borze, gospodarstvo pa hkrati celo stagnira.

Globalna borzna evforija je še večja v Aziji, kjer so kitajski borzni indeksi samo letos narasli tudi za neverjetnih 100 % (It's official: Chinese stocks have surged over 100%). Gospodarska rast pa se je v tem času povečala za bistveno manjši odstotek. Vsaj v teoriji bi morali borzni indeksi odražati rast ali padce v gospodarstvu.

Aftershock

Ni vprašanje, ali se bo velik ekonomski popotresni sunek (aftershock) zgodil ali ne, temveč, kdaj se bo zgodil? Tega ni mogoče z gotovostjo napovedati. Politiki in centralni bankirji so glave porinili v pesek, čeprav se opozorila uglednih ekonomistov in aktivistov kar vrstijo (Glej Pa ne pozabite na konzerve).

To kar počnejo, pa je izjemno nevarna igra, saj bodo posledice zloma borz najmanj tako hude, kot v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Lahko se zgodi celo, da se bo zlomila celotna denarna ekonomija, kar lahko povzroči zastoj globalne menjave oziroma trgovine. Si predstavljate, kaj to pomeni za Slovenijo, ki ima le 31 % samoskrbo z zelenjavo, 56 % z žiti in 63 % s krompirjem (Lokalna samoskrba). Lakoto?

Na žalost tudi večina prebivalstva vplivnih držav, predvsem srednji sloj, živi v iluziji, da je najhujše mimo in da se počasi vračamo na staro pot oziroma na udoben “zahodni standard”. A stare poti ni več, ostala je le še njena iluzija.

Kako naprej

Praktično edino kar nam preostane je, da počakamo na neizbežni ekonomski popotresni sunek. To seveda ni edina pot, a očitno smo se vsi skupaj odločili zanjo; ne politiki, ne ekonomisti in ne prebivalci ne vidimo vseh posledic, ki jih prinaša ta dogodek.

A očitno potrebujemo šok. Da se zbudimo iz velike iluzije, da je mogoče s pomočjo neprestane gospodarske rasti, potrošništva ter komercializacije ustvariti družbo blaginje. V resnici tako ustvarjamo le družbeni kaos in uničujemo okolje.

Šele po popolnem zlomu današnje ekonomije bodo ljudje začeli resno razmišljati omedsebojni delitvi, kot edinemu možnemu izhodu iz današnje krize in šele takrat bodo pritisnili na politike, da vzpostavijo globalni sistem medsebojne delitve dobrin. Lahko bi se za to pot odločili že takoj zdaj in preprečili katastrofo, a očitno potrebujemo aftershock terapijo.