Dan pred praznikom dela, katerega bistvo oziroma pomen smo že davno »utopili« v slastnem prvomajskem golažu, nam je na internetni konferenci v Pekingu (Global Mobile Internet Conference) predstavila naša nova »kratkovidna« sodelavka Yangyang. Kako nesramo od nas, da smo jo spregledali in ji pozabili čestitati ob prazniku.

Očitno zaman pričakujem temeljito družbeno razpravo. Zanimiva in preprosto odlična misel Yurija Yatska zadane bistvo: »če spremeniš koordinatni sistem, lahko vidiš rešitev, ki ni obstajala v starem koordinatnem sistemu.« Smo sposobni izstopiti iz te mentalitete, prežete z »slepoto«, nostalgijo in borbo za izgubljene privilegije? Smo sposobni »izstopiti«, da bomo lahko končno »vstopili« v nekaj novega?

Ikonografija in bistvo praznovanja prvega maja sta zadnje četrt stoletja v našem Podalpskem raju tako identična, da se počutim kot Bill Murray v filmu Groundhog day. Vedno isto, kot nekakšna časovna zanka! Slepota, ki ji je pridan še ščepec nostalgije, je neizmerna. Lahko bi rekli, da imamo glavo namesto v pesek globoko potisnjeno v poln lonec golaža. »Mislim, torej sem« smo zamenjali z »Žrem, torej sem«. Premišljujem ali ne bi bilo pametneje ta praznik preprosto kar ukiniti, saj smo v svoji »privilegirani slepoti« že davno izgubili rdečo nit. Morda bi potem zopet začeli tudi misliti?

Dejstvo je, da se nam bo v tej večni borbi za preteklost zopet izmuznila prihodnost. In potem se bomo zopet le debelo gledali in v zanikanju lastne krivde kazali s prostom na vse druge.

V Sloveniji imamo SAZU in po zadnjih podatkih 10.000 doktorjev znanosti. Čudim se da ta intelektualna srenja ni sposobna v središče družbenih razprav postaviti tako usodnega dejstva, kot je recimo to, da bo v naslednjem desetletju ali dveh zaradi izrednega napredka znanosti izumrlo ogromno število poklicov, ki so ta trenutek povsem samoumevni. Morda zato, ker so tudi sami postali samoumevni oziroma sami sebi namen? Sramotno je opazovati, kako se stroka, namesto da bi upravičila svoje ime in nam navadnim smrtnikom odprla oči, da bi lažje razumeli, bori le za svoje privilegije.

Ste v zadnjem času zasledili, da bi se naši vrli pedagogi začeli spraševati, kateri poklici bodo v prihodnosti popolnoma nesmiselni, saj bo te poklice prevzela tehnologija? O tem krutem dejstvu, ki je pravzaprav že realnost, obvestili mladostnike na informativnih dnevih? Kje so veličastne študije o tem, kateri poklici bodo izumrli in kateri poklici predstavljajo potencial? Ste morda pomislili, koliko časa je potrebno, da se pokažejo korenite reforme šolstva? Če jo mislimo narediti šele čez desetletje, se lahko že kar danes preimenujemo iz hlapcev v idiote.

Seveda bi marskdo hitro ovrgel vse te kritike in mi prisolil zaušnico z navedbo, da bodo pač nastajali novi poklici in da bomo morali biti malce bolj fleksibilni pri zaposlovanju. Res je, nastajali bodo novi poklici in zavedati se je potrebno fleksibilnosti. Ampak komu je to namenjeno? Vsekakor bo fleksibilna visoko izobražena delovna sila tipa inženirji, znanstveniki in podobno. In tudi oni si bodo lahko brez težav ustvarjali nove poklice. Kaj pa ostali? Smo ostali tudi tako zelo »fleksibilni«? In še: kolikšen je delež preostalih? Bi lahko rekli, da gre za razmerje 20 % proti 80 % v korist »nefleksibilnih«? Razmislite! Da je to preprosto neumnost, bom opisal na naslednjem preprostem primeru:

Zazrimo se v začetke industrijske revolucije in si oglejmo primer kočijažev. V bistvu takrat ni umrlo delovno mesto oziroma poklic, umrlo je orodje. Kočijo je zamenjal avto, voznik je ostal. Danes je realnost popolnoma drugačna. Ne bo umrlo orodje, temveč poklic, saj je jasno, da robotika in ostala visoka tehnologija danes že nesramno prekaša človeka. V računico vzemite še dejstvo, da svetovna populacija strmo narašča, po drugi pa izreden tehnološki napredek desetka poklice. In to se dogaja v izjemno kratkih periodah, veliko krajših kot za časa indutrijske revolucije.

Za zaključek bom ponovil misel iz prispevka Dobro Jutro, kjer sem se že dotikal omenjene problematike:

»Ste kdaj pomislili, da je razlog za povečano brezposelnost lahko tudi v izjemni dinamiki tehnološkega napredka? Smo sposobni slediti, sprejeti to nujno dejstvo? Veliko poklicev bo umrlo. Rodili se bodo novi. Hitrost sprememb se bo potencirala s hitrostjo najzmogljivejšega procesorja ... pustimo šalo ob strani! Pa gre res za šalo? Presodite sami! Za realen vpogled v situacijo si je vredno zastaviti vprašanja, ki jih zapiše Alex Hern v prispevku o umetni inteligenci in seveda ne moremo mimo nedavnega komentarja Stephena Hawkinga. Vendar naj vas ta realna dejstva ne zmedejo. Virtualni svet in te izjemne spremembe ne prihajajo, temveč so že konkretno del našega vsakdana. Žal tega sploh ne opazimo in kot kaže, bo napačen fokus zopet privedel do tega, da se bomo le neumno gledali, ko bodo ta dejstva postala realnost. Podobno, kot se je zgodilo pri razkritju delovanja NSA. Najbolj smešno pri vsem skupaj je, da smo ta dejstva potihem že poznali, vendar kljub temu nismo ničesar ukrenili. Še več, ničesar ne storimo niti sedaj, ko so dejstva znana!«

Morda bi bil že čas, da dvignemo glave iz slastnega prvomajskega golaža in začnemo ukrepati. Ta trenutek! Jutri bo že prepozno! Temu primerno pozivam medije, naj v ospredje postavijo te izredno pomembne teme! Vnaprej hvala! Družba vam bo nadvse hvaležna!