Od davnih davnih časov se ljudje delijo na vladarje in vladane. Takšna delitev je v naših genih, kot je tudi v genih večine opic. Večina ljudi jo podpira. Večino tistih, ki je ne podpirajo, moti zgolj to, da so v napačni skupini, sicer bi bili takoj za. Očitno je pripomogla k preživetju, razširitvi širom sveta in povečanju števila osebkov. Ni pa nujno pripomogla k našemu dobremu počutju. Če bi bili manj 'uspešni' in bi bili še danes opice, bi mnogi živeli mnogo bolje, kot živijo zdaj …

Merila, kdo kam sodi, se s časom in prostorom spreminjajo. Enako ostaja le dejstvo, da obdobja družbenega razcveta nezgrešljivo sovpadajo z večjo prehodnostjo med skupinama, obdobja družbenega mrtvila pa z neprehodnostjo. Splošne vzorce, ki so trenutno v veljavi, zrcalijo odnosi med sodelavci in družinskimi člani. Kadar jim gre dobro, lahko vsak pride do izraza. Kadar jim gre slabo, nekdo vlada, ostali pa pridejo do izraza le, če se mu (uspešno) uprejo.

Ker je v naših genih in mokrih sanjah, delitve ne moremo odpraviti, tudi če bi lahko znanstveno dokazali, da bi nam bilo v vseh ozirih neprimerno bolje brez nje. Vsi poskusi, kakorkoli so že bili dobronamerni, so propadli ali ostali omejeni na majhne skupine skrbno izbranih ljudi. Če želimo kot vrsta ne le živeti, se širiti in množiti, ampak tudi uspevati (saj smo menda zato ljudje, a ne), bi bilo priporočljivo ugotoviti, kakšne vodje za to potrebujemo. Ti, ki jih trenutno imamo – ne samo pri nas, ampak bolj ali manj povsod –, so neprimerni. Ne onemogočajo nam le prijetnega in spodobnega življenja, ampak nam otežujejo razmnoževanje, ožijo življenjski prostor ter nas pehajo v medsebojno najedanje in pobijanje.

Za ustrezne vodje je nujno dvoje: da se lahko rodijo in odraščajo med vodenimi, ne da bi jih to oviralo pri prevzemanju vodilnih vlog, ter da nevodje, ki so se rodili in odraščali med vodjami, ne prevzemajo vodilnih vlog. Običajno so vratarji prehoda med skupinama vodje, zato temu ni tako.

A kaj se zgodi, če damo prehod v roke vodenim? To nam lepo pokažejo volitve. Vodeni na volitvah redno volijo sebi podobne. Zato je oblast v 'demokracijah' skoraj izključno v rokah ljudi, ki po vseh merilih ne bi smeli nikoli biti na oblasti.

Kakšni pa bi vodje morali biti? Ali obstajajo značajske lastnosti, po katerih lahko nezgrešljivo prepoznamo osebo, ki je primerna, da jo pripustimo h koritu?

Obstaja ena lastnost, ki bi jo morali imeti vsi vodje – radovednost. Nekdo, ki ga ne zanima nič, razen lastne riti in tega, kar se godi njegovim znancem (in peščici nogometnih društev), ne more biti dober vodja.

Nekdo, ki ga nič ne zanima, zelo malo ve. Kako naj odloča o zadevah, o katerih nima pojma in ga ne zanimajo? Če mu damo to možnost, bo odločal na podlagi edinega merila, ki ga pozna – kaj ta ali ona odločitev pomeni za njegovo in riti njegovih bližnjih. Kot nam je boleče jasno, je to glavna značilnost oblastnikov, ki jih v demokracijah imamo …

Nekdo, ki ga nič ne zanima, tudi noče biti pameten. Dokler je med vodenimi, kamor spada, ni s tem nič narobe. Če postane vodja, pa ga tisti z znanjem ogrožajo. Namesto da bi se učil, raje strah pred njimi izraža skozi omalovaževanje. Ljudi, ki nekaj znajo, odstrani iz svoje bližine in jim odtegne vzvode odločanja. Zveni znano? …

Če bi k oblasti pripustili radovedneže, bi bili oni tudi vratarji prehoda. Radovednež se ne boji radovednežev, jim z veseljem da v roke vzvode moči in jim po svojih najboljših močeh pomaga, da jih uporabljajo. Radovedneže zanimajo ljudje, ki jih ne poznajo (tuje riti), z znanjem, ki ga sami nimajo.

Radovedneži se enakomerno razporejeni med ljudmi. Rojevajo se vodjam in vodenim, radovednežem in brezbrižnikom. Ne glede na domačo vzpodbudo jih radovednost sili k znanju. Učiteljski zbor vsake šole pozna radovedne učence v svojih klopeh in jih tudi vzpodbuja; ne toliko da radovednost razvijajo, vsekakor pa, da skušajo z njo nekaj doseči. Brezbrižni starši in učitelji jih resda zatirajo, a družba je v splošnem vendarle dovolj naklonjena znanju, da večine to ne odvrne od izobrazbe. Res pa je vzpodbujanje radovednosti s pridobitvijo končne izobrazbe in vstopom na trg dela za večino nepreklicno končano – v eni in drugi vlogi.

Radovedneži se delno prekrivajo s strokovnjaki. Ni vsak strokovnjak radovednež; lahko je zgolj povzpetnež, ki je v izobrazbi ali veščini na nekem ozko odmerjenem področju znanja videl možnost za vzpon. Prav tako ni vsak radovednež strokovnjak; lahko ga zanima preveč stvari, da bi se v katero od njih poglobil do mojstrstva. Vodenje v katerikoli obliki bi moralo biti prihranjeno izključno za tiste, ki so eno in drugo.

Za začetek, da ne bi bilo tako stresno, bi bilo dovolj, če bi takšne ljudi dali za učitelje. Radovedni učitelji bodo gojili radovednost pri učencih. Samo ljudje, ki znajo biti radovedni, bodo volili radovedneže; če bodo šole proizvajale brezbrižneže, bomo imeli brezbrižneže tudi na oblasti. Dobra država se lahko razvije izključno skozi dobre šole …