Bradate ženske bi morale biti dolgočasne, nezanimive in neopazne. Moški v mini krilcih bi morali biti neopaženi, če bi se sprehajali po ulicah, trgih ali nogometnih igriščih. Če bi živeli v normalnem svetu, bi moralo biti povsem vseeno, ali so geji poročeni ali ne, ali imajo lezbijke otroke ali jih nimajo, ali so dolgolasi ljudje moškega ali ženskega spola, dolgočasno bi moralo biti, če bi se ženske sprehajale naokrog v moških oblačilih, in enako dolgočasno bi moralo biti, če bi se moški sprehajali v najlonkah. Če bi zares mislili, da so ljudje drugačni in da je drugačnost v redu, bi moralo biti tako. Ker pa živimo v norem svetu, v katerem na primer zdravniki mirno leta dolgo pošiljajo paciente na oni svet, njihovi nadrejeni, skupaj z medicinskimi sestrami, pa se obnašajo, kot da tega sploh niso zaznali in da o vedenju zdravnika ne vedo absolutno ničesar, je neverjetno zanimivo, žgečkljivo, vznemirljivo in celo revolucionarno, če ima ženska brado in če bradate ženske zavzamejo Dunaj, kot so ga zavzele te dni.

Film z naslovom, ki je zapisan v naslovu tega prispevka (Unstoppable), govori o ženski, ki je neustavljiva. Je zelo bradata, nekoč ji je bilo ime Thomas, danes pa tudi lepo poje. Vse to je razumljivo in splošno sprejeto. Manj pa je razumljeno, kaj pomeni njena neustavljivost in kaj bi to sploh lahko bilo v svetu, v katerem pač živimo. Poglejmo z razdalje.

Živimo v svetu, v katerem ne obstaja le nepremostljiv prepad med elitami in vsemi drugimi ljudmi, temveč obstaja enako nepremostljiv prepad med besedami in dejanji. Besede nam povedo, da so ljudje različni, da živi vsak človek nekoliko drugačno življenje, da je bogastvo v različnosti, ki nas radosti in je zaradi nje življenje lepše oziroma zanimivejše.

V resnici, objektivno vzeto, pa živimo povsem drugače. Kot ovce, ki gredo v klavnico, molče sledimo neoliberalnemu novoreku, žargonu in modnim muham ter verjamemo, da bi se lahko dobro razumeli, če bi si prisluhnili, če bi se poglobili drug v drugega, če bi spoznali, kdo smo v resnici, kakšni so naši resnični notranji vzgibi, če bi bili torej manj odtujeni drug od drugega.

Ko razglabljamo o takih temah, nas niti slučajno ne zanimajo družbene nekonsistentnosti, družbene kontradikcije, družbeni antagonizmi, spori, konflikti, družbena nasprotja, družbeni razredi in njihove usode, podnebne spremembe, korporativni fašizem, nezaposlenost milijonov odraslih ljudi, suženjsko delo otrok, prisilna prostitucija deklic, spolno suženjstvo, pedofilija duhovnikov.

Zanimajo nas pojoče bradate ženske, kot da so kaj posebnega in izjemnega, ne zanima pa nas logika korporativnega manipuliranja, bančnega izkoriščanja naše zadolženosti, ne zanima nas, kako kapitalisti jemljejo vrednost, ki jo ustvarjamo, ne zanima nas, kako neumni oglasi dobesedno spreminjajo anatomijo naših možganov, kako politične orgije naplavljajo nove in nove škandale, na katere so ljudje preprosto imuni in se niti ne zmenijo več zanje, ne zanima nas bogatenje elit in ne zanima nas siceršnja beda sveta.

Ko pa se pojavi bradata ženska, nenadoma vsi oživijo in začnejo na veliko razpravljati o demokraciji, o družbenem in celo civilizacijskem napredku, o spoštovanju drugačnosti, o enakosti, pravicah in vsem mogočem, ženske pa jo na veliko kopirajo. Vsem želijo pokazati, kako napredni in celo kritični so, da ne bi postalo očitno, da v resnici ne želijo najti tega, kar domnevno iščejo, če smem parafrazirati znameniti zapis iz dela o naravi Nietzschejevega materializma, pod katerega se je že davno tega podpisal Peter Sloterdijk.

Namesto medsebojnega spoštovanja in sprejemanja dejstva, da vsakdo živi drugačno življenje in da za večino ljudi nikoli ne bomo izvedeli, kako živijo, ker je to pač nemogoče, imamo torej opraviti z novimi in novimi senzacionalnimi prizori, spektakli in simulacijami, ki naj nas prepričajo, da živimo v demokratičnem svetu, v katerem je lepo in vredno živeti.

Neustavljivost Conchite je zato simptom par excellence. Je simptom povsem poblaznelega sveta, ki kratko malo stoji na glavi, namesto da bi stal na nogah, če lahko parafraziram Marxa. Ženske, ki hočejo biti podobne Conchiti, da bi dobile vstopnice za glasbeni spektakel na Dunaju, so zastopnice orgijastične logike neoliberalnega kapitalizma, ki ga ljudje že nekaj časa prepoznavajo kot obljubo neskončnega uživanja v najbolj norih oblikah, ki si jih ni mogel predstavljati niti znameniti in razvpiti markiz.

Conchita je neustavljiva, kar pomeni, da je vse mogoče. Toda v tem je eden najbolj bizarnih paradoksov sodobnega kapitalističnega življenja. Ko se zdi, da je vse mogoče: ženske nosijo brade; moški imajo v hlačah dva penisa, da lahko sočasno seksajo z dvema ženskama; športniki so zmožni preteči tisoč kilometrov na mah; znanstveniki znajo do potankosti opisati bozone in vse druge delce; gospa Clinton zasluži letno samo z govori in nagovori 30 milijonov dolarjev, picopeki znajo narediti pico s premerom sto metrov; mesarji znajo izdelati klobaso, ki je dolga en kilometer; jedci tekmujejo, kdo bo prej pojedel vedro špagetov ali pa sto jajc; vojska zna narediti orožje, s katerim je mogoče zadeti komarja v letu na pol poti do Lune; milijarderji vlagajo denar v hitre vlake, ki bodo drveli s hitrostjo tisoč kilometrov na uro …, je absolutno nemogoče povišati plače delavcem, ki bi morali zaslužiti minimalno plačo, pa je ne zaslužijo, absolutno nemogoče je razmišljati o komunizmu, naravi in logiki hendikepa, izključevanja ljudi, poniževanja življenja, popolnoma nemogoče je dobiti pozornost enega samega človeka, da bi mu povedal, da smo totalno v šitu.

Prav tako je nemogoče komu dopovedati, da podnebne spremembe ustvarjamo sami, ker kurimo preveč ogljika, da zakon profitabilnosti ni zlonamerna izmišljotina Karla Marxa, da bodo bogati še bogatejši in revni še revnejši, če se ne bo nekaj radikalno spremenilo, da solidarnost in demokracija ne pomenita, da ljudje lahko volijo pripadnike elite, da resnica ni iz reda podatkov in informacij, da se ljudje ne delijo na te, ki so vredni več, in one, ki so vredni manj, kot je na primer vedno znova trdil Himmler.

Nemogoče je koga prepričati, da vremenska napoved, da bo 24. maja letos temperatura zraka na Aljaski dosegla neverjetnih 31 stopinj Celzija, ne govori o normalnem stanju podnebja.

Mene bradata Conchita ne zanima niti malo, medtem ko me napoved US National Weather Service skrbi. Ampak saj mi vsak dan kdo reče, da sem čudak.

Itak, da sem.