Marx je večkrat zelo jasno zapisal, da kapital potrebuje vse večjo produktivnost ter da vrednost ustvarjajo zgolj in samo delavci. V tej deželi pa okravateni gospodje, urejene gospe, pripadniki elite, ministri in politični prvaki, izvoljenci ljudstva, bogataši, razni delodajalci in drugi ljudje vedno znova vzklikajo in se pridušajo, da je delovna sila pri nas predraga, da so stroški dela previsoki, da so sindikati premočni in da naj država za božjo voljo že nekaj stori, da se bodo zadeve spremenile tako, kot predlagajo sami, saj najbolje vedo, kako naj bi zadevam stregli: delavci naj živijo od zraka, da ne bomo imeli stroškov z njimi, ustvarjajo naj vrednost, ki jim jo bomo pobrali, obenem pa naj postanejo boljši potrošniki, da si bo kapitalizem opomogel, saj je povpraševanje po dobrinah in blagu čisto premajhno. Medtem pa število revnih ljudi, ki delajo, imajo službo in vsak mesec preživijo na delovnih mestih malo manj kot dvesto ur, skokovito narašča, če o tem, kako kapitalistična kriza sesuva življenja vseh ljudi razen elit ter jim preprečuje, da bi si samoupravno prizadevali za skupno življenje v blagostanju in duhovnem bogastvu, ne pa za življenje v zategovanju pasu, nesmiselnem potrošništvu, nenehnem plačevanju stroškov zaradi norosti kapitalizma in poslušanju novoreka o tem, da lahko vsakdo uspe, če le hoče in ima močno voljo, sploh ne govorim.

Besednjak elit je poln žargona, ki se ne spreminja in se ne bo spremenil. Poln je mentalne rigidnosti, logičnih napak, kontradikcij in nekonsistentnosti, vendar to njegovih nosilcev ne moti. Prav tako jih ne moti fetišizem ekonomije, ki temelji na profitabilnosti, privatni lastnini, medsebojnem tekmovanju in brezmejnem izkoriščanju delovne sile.

Elite same skrbijo za bedo ljudi, trdijo pa, da kapitalizma ni mogoče spreminjati, ker je najboljši sistem ever; saj tudi je – zanje. Enako je s podnebnimi spremembami: povzročajo jih ljudje, trdijo pa, da so naravne.

Norosti tega sveta so res nepredstavljivo velike.   

Dobro je zato pogledati v preteklost, kajti iz razdalje postanejo nekatere zadeve, povezane z resničnim, ne zamišljenim, delovanjem kapitalizma, zelo jasne. Oglejmo si tako film z naslovom The Decent One. To je pravzaprav dokumentarna zgodba o Heinrichu Himmlerju, čeprav je tudi mnogo, mnogo več.

HH je kajpak prijazen mož, lepo oblečen, brezhibno počesan, ima pa tudi močno voljo ter jasne ideje o tem in onem, kot bo razvidno.

Leta 1914 izbruhne prvo svetovno klanje. Heinrich Himmler obiskuje šolo in je priden dijak. Hodi v cerkev in igra klavir. Rad ima očetnjavo in navija za Nemčijo, ki se spopada s svetovnimi imperiji. Ko se klanje konča, je Heinrich študent. Nemčija je poražena in kriva. Odpovedati se mora kolonijam, plačevati mora vojno odškodnino. Nemci so vznemirjeni, zbirajo se in protestirajo, mizerija je velika. Heinrich študira, ker je to njegova dolžnost. Ravnodušno jo sprejema.

Danes je z nemškimi dekleti narobe to, da ne želijo biti več matere. Tako zapiše v dnevnik, piše se leto 1919. Poleg tega je najmlajša generacija preveč nedisciplinirana, kar pomeni, da predstavlja nevarnost za Nemčijo. Tako je prepričan bodoči minister za notranje zadeve.

Morda bi bilo najbolje, da bi vse postalo, kot je nekoč že bilo. Naj Bog naredi, da se bo moja želja uresničila. Naš cilj je revolucija. Tako razmišlja Heinrich Himmler. Piše se leto 1922.

Bere knjige. Rad jih bere. Je načitan, razgledan in veliko razmišlja. Razmišlja tudi o prednikih, ki so bili kajpak drugačni. Bili so bolj moralno čisti. Kakšni časi so to morali biti! Himmler je prepričan, da so občudovanja vredni. Torej bi bilo dobro, če bi se tisti časi vrnili.

In ljudje! Ljudje bi morali biti taki, kakršni so bili nekoč. Vsaj nekateri bi morali postati taki. Potruditi bi se morali. Tako bi bilo v redu.

Himmler je vsekakor prepričan, da mora imeti človek močno voljo in da je vračanje v dobre pretekle čase njegova dolžnost. Pot torej vodi v prihodnost samo tako, da se vračamo v preteklost.

In homoseksualcev sploh ne bi smelo biti. Homoseksualnost je ogabna, nagnusna. Najlepši so ljudje s severa. To je čisto druga rasa. Njihova telesa so čudovita. In oči so lepe. Gibi so skladni. To je kraljevska rasa. Himmlerju je povsem jasno, kateri ljudje morajo vladati in kateri so lahko le podložniki.

Na kratko: oni s severa so lahko le gospodarji, medtem ko so na primer Slovani lahko le podložniki, ker niso dovolj čisti in so preveč primitivni.

Danes potrebujemo pogumne može, pokončne ljudi z močno voljo. Verjamem v revolucijo, odločno zapiše mladi Heinrich. Če bi se zgodovina začela prav ta trenutek, bi bil nadvse zadovoljen. Služil bi ideji in se zlahka odrekel samemu sebi. Moj odnos do zgodovine bi bil povsem nesebičen.

Ljudje so danes vse preveč odtujeni od preteklosti in od ljudi, ki so živeli takrat. Pozablja se na tradicijo in to ni dobro. Njihove navade in njihov zdrav življenjski slog bi nam morali biti za vzor.

Imeli so namreč zdrav odnos do življenja. Normalen moški zato ljubi žensko in jo obožuje kot boginjo. Do nje mora biti pošten in resnicoljuben.

Vnovič verjamem in zaupam, piše Himmlerju njegova bodoča soproga Marga. Nikoli se ne bom spremenil, ji odpiše Heini.

Sodoben moški skrbi zase, zato vsak dan vadi. Trenira delo, skrbi za disciplino duha. Pripada občestvu, v katerem vlada red. Svojim dolžnostim, ki se jih zaveda, se ne odpoveduje, temveč jih spoštuje. Njegov veliki ideal je svoboda. Himmlerju je vse to popolnoma samoumevno.

Torej gre za svobodo, smemo dodati. In ta terja disciplino, red, urejenost, skrb zase. Človek mora biti močan, imeti mora močno voljo, da se prebija skozi življenje, ki ni vselej radodarno. 

Najina ljubezen je globoka, čista in lepa. Tako piše Heini ženi Margo, ko načrtujeta skupno življenje v prečudoviti hiši. Ljubezen kajpak zajema telo in dušo, saj sicer ne bi bila popolna. V najini hiši ne bo nobene umazanije, vse bo lepo, čisto in urejeno, dodaja soprog.

Vidimo torej, da je Heinrich Himmler človek, ki ima rad lepoto, red, disciplino, preteklost, plemenite tradicije, trdo delo, produktivnost, mirno življenje v lepi hiši, knjige, ženo in otroke.  

Ne mara pa na primer Judov in Slovanov. Prve bi bilo treba povsem iztrebiti, druge pa spremeniti v sužnje.

Če bi Nemci zmagali v drugem klanju, bi bili Slovani v njihovem svetovnem imperiju zgolj sužnji. Domobranci pa še vedno trdijo, da so paktirali z njimi in obenem branili dom, medtem ko naj bi bili partizani pokvarjeni komunistični manijaki, ki so z revolucijo zanetili bratomorno vojno.

Kot rečeno: norosti tega sveta so nepredstavljivo velike.