Mediji nas vsakodnevno zasipajo z morjem informacij, ki pravzaprav ne pomenijo ničesar. Kakor nimajo nikakršne zveze z morjem, ki zdravilno učinkuje na človeški organizem, tako tudi nimajo nikakršne elementarne vrednosti za oplemenitev našega življenja. V kolikor ste  vključili radio ali televizijo, da bi dobili kakšno uporabno informacijo z namenom, da bi v življenje napredovali, ste na napačnem mestu. Mediji so postali sofisticiran Goebbelsov propagandni stroj, ki ima za namen narediti človeka idiota nezmožnega za razmišljanje in kakršnokoli aktivnost. Kamorkoli se zazreš zagledaš v etru vesoljce, ki plastificirano berejo in še bolj plastificirano zgledajo. Posiljeno nasmejani ali posiljeno zaskrbljeni v odvisnosti od potreb nalogodajalcev, vsakodnevno posiljujejo naše možgane.

Namesto resnih razprav o dejanskih vzrokih in alternativah vsesplošni krizi, konzumiramo tabloidne neumnosti. V središču se nahaja karikatura življenja slavnih osebnosti. Kdaj se je katera ločila, zadela, depilirala, operirala ali zapustila svoje domovanje brez ličil, mene eno figo briga. Mogoče tudi vas, a tam zunaj obstajajo ljudje, ki to požirajo vsak dan. Človekov voajerski nagon torej izpopolnjujejo trivialne neumnosti, kjer se kot jagoda na vrhu torte nahajajo resničnostni šovi. Nekaj sto tisoč ljudi vsak večer bulji v ekrane in željno pričakuje trenutek, ko se bo kdo stepel, seksal ali vsaj prdnil. Prepričani smo, da je vse to normalno. Namesto, da živimo svoja življenja, mi opazujemo tuja. Zdi se nam, da so tista tuja manj težavna in bolj zanimiva od naših.

Kljub poveličevanju interneta v plamenico svobode, ni tam nič kaj drugače. Da bi našel uporabno informacijo, moraš vedeti kaj iskati. 90 odstotkov ljudi pa tega ne ve. In tudi žejni srečnež, ki ve (ali zgolj misli da ve) se predolgo časa prebija skozi širne planjave plevela, da bi prišel do redkih oaz, kjer običajno razen kritike današnje družbe ne najde nobene rešitve. Ali so za to krivi mediji? Ne, ti so samo faktorji spodbujanja propada. Pravi vzrok je iskati najprej pri starših, ki svojih otrok niso naučili osnovnega človeškega kodeksa. Najlažje je bilo svojim otročičkom dati vse ostalo. Niso jih naučili ljubezni, razmišljanja, delavnosti in moralnih načel. Da ne bi bili kaj krivi so starši svojo odgovornost preložili na šolo. Na prvi pogled se zdi, da vzpostavljeni sistem deluje. Težave pa bodo nastale tisti čas, ko odlične ocene njihovih otrok v realnem svetu ne bodo veljale pokvarjenega bureka.

V dvajsetih letih tranzicije se je večina navzela navade ne sprejemanja odgovornosti. Kazanje s prstom na nekoga drugega je postal nacionalni šport. V okviru istega se današnji starši organizirajo v zaprte spletne forume v katerih kujejo načrte kako izsiljevati učitelje. Rezultati so navidezno zelo dobri, pravzaprav odlični, saj je kar 80 odstotkov osnovnošolcev odličnjakov. Ste mislili, da je to rezultat dela dijakov? Lepo vas prosim, v majhnem deležu že, ampak v večini primerov so delo opravili njihovi starši pod sloganom: »Grožnje in zanikanje odgovornosti!« Če boste kateregakoli starša vprašali o tem, vam bo rahlo vzvišeno odgovoril: »Nikakor ne, mi samo skrbimo, da zadeve tekoče potekajo.« A kaj bi vam govoril o tej puščobni terminologiji, ko pa isto poslušate v vsakem državnem uradu naše dežele.

In že imamo na eni strani okoren šolski sistem in na drugi up(b)ogljive učitelje, ki že od samega strahu pred napadi staršev frizirajo ocene otrok, da bi ugodili staršem in svojim nadrejenim. Če temu prištejemo še večno maksimo učiteljčka: »Nimamo časa, ker se mudi izpolniti predvideni učni načrt.« imamo popoln birokratski aparat kateremu je usposobiti mladega človeka za življenje postranska dejavnost. Oni dan sem naredil majhen test in na ulici ljudi vseh starosti povprašal za Nikolo Teslo, Da Vincija, Mozarta, Dostojevskega, Einsteina, Junga. In veste kaj? V glavnem je to izgledalo, kot igra asociacij: elektrika! … Mona Liza! Skladatelj! Pisatelj! Dalj od tega nismo prišli. Zakaj? Ker nihče v resnici blage veze ni imel, kdo so ti ljudje.

Rezultat zarjavelega šolskega aparata in razpada osnovne družbene celice – družine, so ljudje nesposobnih ljubezni, razumevanja, tolerance ali kakršnekoli želje za smiselnim življenjem. Naša dežele je dala že nekaj tovrstnih generacij, ki bodo v kolikor se situacija ne bo drastično spremenila dala še več takšnih in še slabših generacij. Dolgo sem se ukvarjal z znano pesniško mislijo kako rešiti svet, ki me je odpeljala do rimskega pesnika Juvenala, očeta reka »kruha in iger«. Da bi vsaj malo razgnal črne oblake in pokazal, da je alternativa recepturi za stvaritev idiota mogoča, sem se odločil organizirati predavanje »Kako razmišljati kot genij«. Malo verjetno je, da bom rešil svet, a upanje, da bo vsaj kdo začel razmišljati drugače vendarle ostaja. Vsi, ki vam je mar za življenja vas in vaših otrok dobrodošli! Vsi tisti, ki vam je uspelo tekst prebrati do konca vam sporočam, da je za vas še upanje.