V 21. stoletju se bodo v evroameriški skupnosti držav vedno bolj kazali očitni znaki krize. Vzroki so v prvi vrsti ekonomski, a so tesno povezani tudi z drugimi aspekti zahodnega načina življenja. Evroameriško gospodarstvo je bilo ves čas prevlade teh držav močno odvisno od cenenega dela prebivalcev ostalih držav, ko pa se v 21. stoletju širjenje zahodnega vpliva ustavlja, se zmanjšuje tudi stalni dotok cenenih izdelkov in storitev. Prav tako se zmanjšuje število rojstev (prebivalstvo zahodnih držav bo padlo z milijarde na vsega 350 milijonov okrog leta 2100), kar pomeni, da bo primanjkovalo delovne sile, posledično pa se bo še bolj opuščala proizvodnja izdelkov in storitev. Zato bodo države prisiljene aktivnemu prebivalstvu redno poviševati davke, saj bodo obramba mej pred tujci, vedno večji stroški za podporo revnemu prebivalstvu in razvejana birokracija zahtevali vedno več sredstev. Zaradi povišanega davčnega pritiska bo veliko število ljudi našlo rešitev v begu in se pričelo ukvarjati s piratstvom in cestnim roparstvom.

V tem obdobju evroameriške skupnosti bo vedno večji problem predstavljala tudi inflacija. Pomanjkanje denarja vladarji že zdaj rešujejo s kovanjem in tiskanjem malo vrednega denarja. Posledica je, da upada trgovina in da je menjalno gospodarstvo pričelo izpodrivati denarnega.

Zaradi ekonomskega propadanja za države vedno večje breme predstavlja podpora revnemu prebivalstvu. Na splošno velja, da ZDA in njihove partnerske države vedno bolj postajajo zajedavec preostalih držav skupnosti in sveta ter zahtevajo vedno več sredstev, ne da bi pri tem karkoli proizvajale. Drsenje skupnosti v propad bodo skušali zaustaviti mnogi politiki, ki pa se jim bodo reforme posrečile le delno.

Gospodarskim težavam se pridružujejo tudi težave v vojski. Sistem, ki je stoletja slonel na svobodnih državljanih, ki poklicno ali vpoklicno služijo vojsko eno ali več let, za kar prejmejo nekaj denarja, se nahaja v težavah, ker je vedno manj državljanov pripravljenih služiti vojsko. Države zato vedno bolj pogosto nudijo delo zasebnim vojaškim enotam, ki v zameno za opravljanje vojaških nalog dobijo denar in privilegije. Vprašljiva pa je njihova zvestoba državam, ki jim služijo, in njihova pripravljenost braniti interese teh držav pred interesi boljših – tudi zasebnih – ponudnikov.

Dokončen udarec bodo evroameriški skupnosti zadali vpadi Latinoameričanov in Afričanov. Prvi že vdirajo na združenodržavsko ozemlje Mehičani, ko bežijo pred nasiljem razbojniških tolp, zasebnih vojsk in narkokartelov, ter prosijo ZDA za naselitev in pomoč. Zaradi slabega ravnanja Združenodržavčanov se bodo Mehičani uprli in leta 2074 pri El Pasu, Texas, uničujoče porazili združenodržavsko vojsko. Po tem porazu ZDA nikoli več ne bodo uspele pregnati številnih latinoameriških ljudstev, ki se bodo pomikala čez njeno ozemlje in na njenih tleh ustanavljala lastne države. Eden najhujših vdorov v Evropo pa bo sredi 21. stoletja vdor Nigerijcev in drugih podsaharskih ljudstev v iskanju vode in hrane, ki pa se bodo iz neznanega vzroka ustavili pred Skandinavijo. Pred tem bodo temeljito oplenili Južno in Srednjo Evropo, ter med drugim uničili Vatikan.

In kje sem to pobral? V poglavju: Propad rimskega cesarstva v prispevku Rimski imperij, pridobljenem 17. 5. 2015, sem izvedel nekaj lepotnih popravkov.