Verjetno nisem edini, ki se navdušuje nad dokumentarci o naravi. Prijeten in topel glas naratorja dodatno prida košček k magičnosti spoznavanja tega čudovitega sveta. Vendar je vsa ta magičnost lahko tudi precej pretresljiva. Če lahko na eni strani opazujemo prigode razigranih mladičev levinje, ki jih le-ta z neverjetno ljubeznijo nesebično podpira pri prvih korakih v širni svet, lahko po drugi strani vidimo krut boj med odraslima samcema, po katerem nov »kralj« z lahkoto ubije vse mladiče, da je levinja prej godna za oploditev in lahko vanjo zasadi svoje seme ter si na ta način zagotovi »nesmrtnost«. Jasno  je, da narava ni le čudovita, ampak tudi izredno kruta. Ljudje se radi distanciramo od te krutosti. Radi si rečemo, da smo civilizirani, smo nekaj več kot le živali, smo superiorni, ker mislimo. Prepričani, da smo razvojno daleč najbolj napredna vrsta, se radi postavimo nad živalski svet in se hkrati namišljeno od njega oddaljujemo. Pa je temu zares tako?

Izkustvo je poglavitnega pomena za spoznavanje samega sebe. Iskreno spoznavanje nam lahko poda zanimive zaključke o tem, kdo dejansko smo. Izobraževanje nam vsekakor nudi zanimiv vpogled v našo notranjost, vseeno pa nas na koncu definira tisto, kar  pokažejo naša dejanja, naše reakcije. V preteklosti sem se tudi sam spoznal z živaljo, ki se skriva v meni; v nepredvidljivi situaciji, ko sem se znašel na napačni strani cevi revolverja nekega podivjanega predatorja (ne morem ga imenovati človek), se je v meni prebudila zver. Čeprav se je vse srečno izteklo, sem še mesece seciral občutke, ki so me v tistem trenutku obdajali. V hipu so iz mene izpuhtele civilizacijske norme in prevzela me je besna žival. Zaključek, ki se je potrdil še mnogokrat kasneje, je bil sledeč: biti človek ni nekaj samoumevnega, biti človek je konstanten proces borbe med živaljo in idealom človečnosti, ki ga tako radi negujemo in zaradi katerega naj bi se imenovali civilizacija. Vsi smo živali in ljudje postanemo šele, ko smo se sposobni iskreno soočiti z vsemi obrazi, ki jih skrivamo v sebi. Beg v iluzijo oziroma odmik od teh težkih vprašanj je odmik od človečnosti. Kaj vidimo, če se ozremo ven iz privilegiranega udobja, iluzije in namišljene varnosti? Vidimo civiliziranega človeka, civilizirano humano skupnost ali predatorskega kanibala, ki ni prizanesljiv niti do lastne vrste? Kaj smo postali? Odgovore poščite v sebi!

Zadnjih petnajst let skozi zgodbe otrok s posebnimi potrebami spoznavam tiste skrite »obraze« naše družbe, ki jim zaradi bega v iluzijo ne upamo pogledati v oči. Prikrita krutost za vešče naličenimi obrazi sodobnih staršev, prikrita krutost njihovih v superiornost vzgojenih otrok, prikrita krutost privilegirane družbe. Najhujše spoznanje pa je bilo, da ni le družba polna anomalij, poln sem jih tudi sam. Najlažje je s prstom kazati na druge! In šele ko sem si vse pošteno priznal, sem lahko začel razumevati, da je biti žival temelj, biti človek pa ideal, ki zahteva konstantno soočanje s krutostjo, ki se nahaja v vseh nas in nam je tako ali drugače vtisnjena v podzavest, v naš DNK. Če sem v prvem primeru skozi strah spoznal animala v sebi, sem v drugem spoznal svojo predatorsko superiornost. In slednje me je naučilo, da med drugim lahko postanem človek šele, ko podam roko šibkejšemu. Skozi ta proces se lahko namesto z begom v iluzijo s samoizpraševanjem, ki je velikokrat izredno neprijetno, soočam s predatorjem v sebi, ga ozavestim in se mu na ta način uspešno zoperstavim. Gre za naporno delo, ampak včasih mi uspe biti tudi človek!

Naslednja misel izhaja  iz predpostavke, da je tako, kot je posameznik organizem, v katerem se skrivajo nešteti »obrazi«, to tudi skupnost (oziroma družba), ki se mora prav tako iskreno soočati z vsemi anomalijami, da se na koncu sploh lahko imenuje civilizirana družba.

Skupnost, ki prebiva na  področju države Slovenije, je ena izmed bolj privilegiranih skupnosti na planetu. Žal pa se v njej skrivajo številne anomalije, s katerimi se nočemo iskreno soočiti. Seveda bi bilo neprimerno samo kritizirati, saj nam plemenita dejanja herojev ob zadnjih naravnih nesrečah kažejo, da znamo človeško reagirati. Prav tako smo ob takšnih primerih vzoren zgled tudi, ko delujemo v tujini (zadnje poplave v BIH, Srbiji). Prepričan sem tudi, da nas je večina pripravljena priznati Palestino kot državo, kar je nadvse pozitivno. Kljub vsem tem nazornim znakom civilizirane skupnosti in človečnosti, ki jih kažemo, pa že dolgo opažam anomalije, zaradi katere lahko vsi ti pozitivni znaki hitro postanejo le lepo pročelje grozne »Potemkinove vasi«.

Ena izmed anomalij se kaže na primeru novega zakona o istospolnih skupnostih, ki je bil pred kratkim sprejet, in ki ga seveda podpiram. Zanimivo se mi zdi, da se mora politika, ki ga je podprla, na vse pretege truditi, da ne bi prišlo do referenduma. Izredno zaskrbljujoče je, da bi po vsej verjetnosti zakon na referendumu padel. In to je pravi obraz večjega dela naše homofobne skupnosti, obraz, s katerim se moramo soočiti, ga ozavestiti in se mu tako uspešno zoperstaviti. Slovenska RKC je pri tem vprašanju z neposredno akcijo nedvomno pokazala svoj pravi obraz in s tem dokazala, da je postala dejansko svoj antipol ter se vrnila globoko v zatohli srednji vek!

Čeprav se je s prej omenjenim primerom vsekakor nujno soočiti, pa menim, da nas čakajo še veliko bolj pereča vprašanja. Preden nadaljujete z branjem, si vzemite minuto in si oglejte naslednjo nadvse nazorno izjavo Brig Martin Xuereba direktorja Migrant Offshore Aid Station.

Že nekaj mesecev v pogovorih različnim ljudem iz različnih slojev zastavljam vprašanje: Zakaj ne bi sprejeli denimo 1000 beguncev z ogroženih območij? Odgovori in reakcije, ki jih prejemam, so v večini primerov izredno šokantni in kažejo neverjetno aboten odnos do tujcev. Večina nas je hitro pozabila, da je Slovenija ena izmed podpisnic Vilenske izjave, zato je prav, da sedaj prevzamemo tudi svoj del odgovornosti! Vendar to še ni vse. Mnenja ljudi kažejo predvsem na tako globoko zakoreninjen nacionalizem, da bi je bil nanj ponosen celo Adolf Hitler. Takšni vedenjski vzorci nikakor niso del sodobne civilizirane skupnosti in čas je že, da se z njimi začnemo konkretno soočati, saj se bodo spremembe v vedenju lahko zgodile le, če si bomo sposobni vse te anomalije tudi priznati. In ko si jih bomo, bomo naredili pomemben korak do sodobne civilizirane skupnosti, za katero se imamo.

Če postanem človek šele ko podam roko šibkejšemu, lahko postanemo skupnost, če bomo poskrbeli za šibke znotraj IN zunaj naših meja. To je preprosto naša dolžnost in tega se moramo začeti zavedati. Nič nam ne pomaga visok tehnološki razvoj, če nismo sposobni dvigniti nivoja osnovnih humanističnih vrednot. In ker je ta tema izredno občutljiva ter bi lahko povzročila veliko škode, če se je lotimo napačno, pozivam novinarje, strokovnjake in vse ostale humanistične varovalke, naj končno začnejo razgaljati te grozne anomalije ter nam slehernikom pomagajo, da se soočimo z groznim obrazom, ki se skriva za popačeno iluzijo Podalpskega raja.