Če povzamemo javno besedo vseh stricev in botrov naše samostojnosti, nam v ušesih zadoni himna, prežeta z globoko filozofijo. Vsi do zadnjega so neskončno hvaležni usodi, da so lahko pridodali najžlahtnejše delce svoje biti za izpolnitev in potrditev ene najlepših zgodb, kar jih pozna svet. Namesto zarjavele, okostenele in nazadnjaške skupne države vidimo osupli, dobesedno pred našimi očmi dvigajočo se dišavo iz balkanskega smradu. Na tem dišečem koščku kopnega se je prvič v znani civilizaciji zgodilo, da so si ljudje in njihovi izvoljeni predstavniki podali roke v en sam skupni blagor. In mi, otroci te dišeče pravičnosti, doživljamo neizmerno srečo, da smo priče, kako ta prelest še raste, stopa preko lastnih bregov, se širi preko naših meja in tudi onkraj njih zavzema tisto, kar si je človek vedno želel – kulturno in politično sodelovanje v interesu vseh, njihovega miru, varnosti, blaginje in napredka. Tako rekoč že vnaprej zagotovljeno nam brezdušno, samo na cekine mahnjeno, le po urnih kazalcih ravnajočo se in ementalsko luknjičavo Švico smo že daleč presegli in samo slabšim klimatskim okoliščinam gre pripisati, da sta Uganda in Togo še v rahli prednosti.

   Še nikoli v zgodovini tega dišečega koščka sveta se ni toliko proizvajalo, gradilo in zaslužilo kot prav pod okriljem zgoraj navedenih botrov in njihovih velikih besed. Hočeš nočeš, kvaliteta in kvantiteta sta postali eno z drugim, skoraj inačica. Naj o kulturi, umetnosti, čisti znanosti in podobnimi nekoristnimi igračkarijami zapravljajo čas drugi, tod se proizvaja, gradi in služi na veliko – lepo prosim!

   V ušesih nam torej doni pesem o mogočnem in nenehnem vzponu, zdaj ta naša mogočna dišeča prelest nezadržno oplaja že tudi tiste, ki o tem donedavno niso mogli niti sanjati. Tiste, ki so še vpreženi v brezobzirne mehanizme kapitala brez kančka človečnosti, ki ljudi duševno zasužnjuje s svojo buržoaznostjo, jih podreja svojim razrednim zakonom, jim jemlje svobodo in napravi vse, da bi jih lahko nekaznovano in brezobzirno izkoriščal.  

   Vizionarska misel velikega malega botra, da nič več ne bo tako, kot je včasih bilo, je postala snov, dobesedno kri in meso.

  (Dolgotrajni aplavz, nato dekliški zbor zapoje Zdravljico, ki se v osnovi ni prav nič sprenevedala in se je imenovala kot ji gre – torej Zdravica – pa v tej vznesenosti ne bodimo malenkostni. Enako kot ne bodimo malenkostni, ker je veliki mali boter med ostalimi mislimi ukradel tudi to svojo najznamenitejšo… in še kaj – ne veš, česar več – kajpak v čisto regularnih  okvirih.)

   In če prisluhnemo himni teh botrov globoko filozofsko, ta dišeči košček sveta dobesedno spreobrača kozmični red, ki temelji na nasprotnosti. Tod je namreč že toliko plusov, da se minusi praktično nimajo več kam umestiti. Celo križ je prvič v zgodovini v precejšnji šlamastiki, saj mu bo kmalu zmanjkalo grešnosti in grešnikov. In ker križ gleda samo in le naprej, saj je navsezadnje s svojim simbolom v najbližjem svaštvu s plusom, je že izračunal, da v perspektivi celo otroci ne bodo več spočeti v izvirnem grehu.

   Ja, na tej točki se utegne zatakniti. Ker biti brezgrešen – to res ni lepo. Kam le bi prišli, če bi denimo prostodušno priznal sinu, da si ga pihnil v službi? Ali kako debelo bi pogledal šele ti, če bi te mulc takoj po prihodu iz šole seznanil, da je upravičeno fasal ukor? In kako sploh bi se lahko kuturno in ljubeznivo pogovoril s sosedom, če te v osnovi ne preveva želja, naj mu crkne krava, če ne še kaj lepšega – kot denimo, kako fajn bi bilo, če bi bilo njegovo tvoje? – kajpak spet v čisto regularnih  okvirih.

   Zanesljivo so prav ti regularni okviri gnezdišče tiste znane, da si ljudje zaslužijo točno takšne botre kot so oni sami.

   Gliha vkup štriha, po domače.