Kaj so značilnosti neoliberalizma? Početje stvari mimo države, brez povezave in v nasprotju z njo. Božje čaščenje zasebnih prostorov, lastnine in zasebnosti, kamor naj država ne vstopa. Nesprejemanje skupnih prostorov in skupne lastnine ter odpor do njihovega vzdrževanja. Kratkoročna skrb za lastno rit. In katere so vedenjske značilnosti Slovencev? …

Za Slovenca je država mati. Ker Slovenec nikakor noče biti otrok, odrasel pa ni sposoben biti, se do matere vede kot najstnik. Kolikor je le mogoče, počne stvari mimo nje, brez povezave in v nasprotju z njo. Prav tako kot neoliberalci pa za te dejavnosti potrebuje 'mamino' žepnino. Da bi prišel do nje, uporablja značilno mešanico najstniških trikov: malo dobrikanja, malo kratkoročno izpolnjenih obljub ter dosti dretja in loputanja z vrati.

Slovenec je lahko zgolj 'mati' – vodja državne službe, 'starejši brat' – vodja državnega podjetja, 'srednji brat' – vodja zasebnega podjetja, prisesanega na proračun ali državno podjetje, ali 'mlajši brat' – delavec oz. brezposeln, prisesan na ostale tri. Vodij samostojnih zasebnih podjetij je komaj za vzorec. Ti neprisotni 'očetje' večino svojega posla opravijo v tujini, s plačevanjem 'preživnine' (davkov) pa skrbijo, da se denarni krog znotraj 'družine' povsem ne ustavi.

Torej imamo naravne pogoje za najčistejši neoliberalizem. Vsaka ped javnega je že od nekdaj pozasebljena. Slovenska mati se tako razdaja za otroke, da za njo ne le nič ne ostane, ampak od tega hira in je sitna. Kadar se pojavi oče, mu skuha kosilo. Med jedjo mu meče naprej, da se kurba z drugimi, potem pa se z njim da dol, da je ne bi povsem zapustil.

Slovenec čuva svojo zasebnost kot sveto kravo. Sicer ni samotar, bog ne daj! Družaben človek je, ki ga lahko kadarkoli vidiš klepetati s sosedi in sodelavci. Slovenec je sam le takrat, ko dela, dela pa neprestano … K njemu lahko pridejo prijatelji in znanci, trgovski potniki in stranke (od tod strpnost do turistov), tujci pa v njegov dom, torej v Slovenijo, nimajo vstopa. Kdor pride na obisk, mora spoštovati družinske običaje. Seveda mu s ponosom razkažemo svoj dom, a to po severnokorejsko: zaželeno je, da se giblje le tam, kamor ga vodimo, se dotika le reči, ki mu jih izrecno dovolimo prijeti, in nam verjame na besedo, da je kljub neopazni razmetanosti vse v najlepšem redu in da se imamo radi.

Kadar ni obiskov, se Slovenci doma počutimo kot doma. Najstniki skušajo razširiti svoj osebni prostor na račun bratov in matere, iz istega razloga pa se drug z drugim borijo, da bi ga sploh ohranili. Mati osebnega prostora nima, a prav tako nima ne občutka ne spoštovanja do drugih in stalno vdira vanje. Oče se vede kot gost – osebnega prostora nima, dom pa uporablja.

Na ulici je seveda druga pesem. Kjer se pojavi Slovenec, nastane zaplata njegove zemlje, na kateri veljajo njegova pravila. Dokler je na njej, od drugih pričakuje, da jo bodo spoštovali. Seveda pa mu niti na misel ne pride, da bi spoštoval pravila svojih sosedov na 'njihovih' zaplatah skupne zemlje, kajti ta je vendar skupna. Za razliko od Srbov 'svoje' zaplate ne smatra več za svojo last, ko jo zapusti. Do naslednjega prihoda ga zanjo prav nič ne briga, zato ga tudi ne briga, v kakšnem stanju jo zapusti. A joj, če jo v času njegove odsotnosti 'zasede' kdo drug! … (Ste že opazili, da tukaj ljudje pri hoji ali vožnji drug drugemu prav nagonsko zapirajo pot, tako da se ne umikajo, da naglo spreminjajo smer gibanja ali pa na poteh puščajo svoja vozila in druge ovire. Tega v tujini nisem tako pogosto doživljal niti v velikih mestih z ogromno turisti. Duševno oviranje – metanje polen pod noge – pa je tako naš narodni šport.)

Dolgoročno načrtovanje je umska lastnost, ki je Slovenec niti ne doume, kaj šele da bi jo izvajal. Ne skrbni materi samohranilki ne najstniku ne potegne dlje kot do naslednje preživnine oz. žepnine, samostojni očetje pa v krutem zunanjem svetu preživijo le tako, da se sproti prilagajajo.

Mati skrbi za svoj sloves matere, vsi ostali pa izključno za lastno rit. Za mater ne skrbijo, ker srborito odklanja vsako pomoč; sprejeti jo bi zanjo pomenilo, da je nesposobna mati. Bratje in oče pa se drug za drugega pobrigajo le takrat, ko želijo od tega kaj imeti. Kadar želenega ne dobijo, se skregajo in stepejo, tu in tam tudi pobijejo.

Vsi trije najstniki si srčno želijo biti odrasli neoliberalci, vendar ne morejo biti, ker niso odrasli in jih nihče ne jemlje resno. Mati si naglas želi isto, potihem pa dela vse, da bi ostali nebogljeni in bi jih čim dlje obdržala pri sebi. Očetu je vseeno, dokler ga pustijo pri miru.

Najstniki največjo oviro svoji odraslosti vidijo v kroničnem pomanjkanju denarja. Če bi lahko, bi se vsak Slovenec šolal v zasebnem vrtcu, šoli in univerzi, počitnikoval na lastni jahti, se zdravil v zasebni bolnišnici in k večnemu počitku legel v družinsko grobnico. Težava je, da tudi starejša brata, ki to lahko, kar naprej grabita mamo državo za kiklo in prosjačita za denar. Mati jima ga da, onadva ga porabita za naštete neoliberalne dobrine, za najmlajšega brata-delavca pa skoraj nič ne ostane.

Pretekla stoletja so Slovence zgnetla v maso, ki je kot ustvarjena za razvoj neoliberalizma. Pravzaprav ga – s 45-letnim premorom – že ves čas imamo. Če ga ne bi bilo, bi se lahko razvil tukaj. Ker je prišel od drugod, pa se je ugnezdil, kot značilen družinski oče: žre in pije, grozi in zmerja, tepe in natepava, nepričakovano izginja in se pojavlja ter se tu in tam komu nasmehne, da si vsi prizadevajo čimbolj mu ustreči in biti deležni teh nasmehov.

Partizani so se borili proti temu, in zato moramo ohranjati spomin nanje, dokler ne zberemo moči in volje, da si spet pridobimo njihovo dediščino …