{fb_rutar}

Zakaj torej manipuliranje deluje? Kaj se mora dogajati, da ljudje pristajajo na dogajanje, imajo cinično razdaljo do dogodkov, se zanje ne menijo, ti pa še vedno in kljub njihovi morebitni nasprotni volji delujejo?

Že površen pregled mehanizmov in procesov, ki omogočajo manipuliranje in sprožajo učinke, nam pove, da ljudje, ki skrbijo za propagandne mašine, dobro vedo, da ne potrebujejo nobenega posebnega odnosa do ljudi, da propaganda in manipulacije delujejo objektivno, nad glavami ljudi in za njihovimi hrbti.

Torej ne moremo reči, da so manipulatorji zlobni, pokvarjeni, cinični ali osebnostno moteni, ne moremo reči, da so psihopati. Rečemo lahko le, da bolje ali slabše opravljajo svoj posel, za katerega so tudi dobro plačani.

Z lahkoto je mogoče uporabljati znanje o naravi manipuliranja proti ljudem in v dobro interesov kapitala. To je tako rekoč mala mal'ca. In se dogaja nenehno na vseh koncih sveta, podnevi in ponoči.

Zares pomembne so namreč zgolj koristi posameznikov, količina denarja, ki jo obrnejo, moč in vpliv, ki se širita in povečujeta. Ljudje preprosto niso pomembni. So potrebni, kajpada, toda pomembni niso.

Potrebni so le kot nosilci potreb, želja, interesov, emocij in vsega drugega iz registra psihologije osebnosti. Pomembni so kot socialna in družbena bitja, ujeta v zgodovinske, družbene, kulturne, civilizacijske procese, ki jih niti ne poznajo niti ne razumejo.

Morda je najbolj strašljivo in presenetljivo spoznanje tole: z ljudmi je mogoče v neoliberalnem svetu zlahka upravljati. Kako?

Najprej tako, da jim nenehno ponujate nekaj prijaznega, prijetnega, luštnega, mehkega, puhastega, rožnatega in sploh občudovanja vrednega. Ljudje so tako lačni emocij in so tako ranjeni v dušah, da sprejmejo čisto vse. Verjamejo in so naivni.

Sledi drugi korak. Vzporedno jim po malem ponujate strašljive zgodbe o tem, kaj vse se lahko zgodi, če ne bodo storili tega ali onega. Nenehno jih držite v napetosti, da bodo ravno dovolj prestrašeni in bodo hiteli kupiti vse, kar potrebujejo za občutek varnosti: zdravo hrano, primerna oblačila, dovolj tekočine, tablete za razstrupljanje itd.

Ko so dovolj prestrašeni in napeti, jim ponudite relaksacijo, sprostitev in vse drugo: masaže, prijetne izkušnje, počitnice, lepe avtomobile …

Četrti korak je najbolj preprost. Čakate in zgolj dodajate še več istega. Ljudje so vse bolj zaposleni z znanjem, ki jim ga ponujate, z nakupovanjem dobrin, ki jih priporočate, z delom na sebi. Tako zelo so zaposleni, da ne morejo opaziti, da se pogrezajo v živi pesek.

Teoretično rečeno: ljudem spreminjate zaznavanje sveta, razumevanje sveta, doživljanje sveta, interpretiranje sveta, potem pa sami na podlagi vsega tega delajo napačne sklepe, vlečejo zgrešene poteze, se narobe odločajo in imajo slabo vest, če kaj spustijo.

Ključni učinek manipulacije in propagande na ljudi je ta, ki ga zapiše tudi Ryan Holiday: nisem več vedel, kaj je res in kaj ni, bilo pa mi je tudi vseeno.

Danes niti približno ne velja, da ljudje zgolj razmišljajo o svetu in ga ne spreminjajo. Resnica je povsem drugačna. Ljudje si izmenjujejo mnenja in prek gigantskih medmrežnih medijskih mašin nenehno spreminjajo realnost. Svet se neprestano divje spreminja, vendar se spreminja na natanko določen način, natančno tako, kot je predvideno.

V resnici gre za mašino, ki mora delovati, kot deluje. To pomeni, da neprestano, brez odmora premleva informacije, dejstva, podatke, mnenja, izjave, podobe, stavke, simbole, karkoli. Danes je čisto preprosto res, da šteje izključno količina. Kakovost kratko malo ni pomembna. Pomembno je le, da se vrti neskončno veliko vsega.

Ljudje so pred tako količino povsem nemočni, nebogljeni, bosi in goli. Nimajo nobenega interesa, ker sama narava interesa počasi izgubi ves pomen. V neskončni poplavi vsega se človeško bitje ne more znajti, zato se končno hedonistično ali iz obupa prepusti toku. Brezbrižnost danes dobesedno je zakon vsakdanjega življenja.

Izjemno ga uteleša zgodovinski vzklik Železne lady, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preprosto izjavila, da ne obstaja alternativa. Tako rekoč čez noč je bilo vsega konec, neoliberalizem je postal zmagoslaven, ljudje pa so se prepustili toku.

Ali kot piše v spominih Bensaïd: v kratkem času se je vse spremenilo. Širjenje kapitala je postalo nezadržno, generalizirani egoizem ljudi je postal norma, na kult osebnosti so ljudje gledali kot na modni dodatek k siceršnji psihologiji osebnosti, povečevanje razlik med ljudmi je bilo videti kot zanesljivo znamenje napredka.

Vse skupaj ima imenovalec: sociološka anestezija. Izraz s pridom uporablja Bensaïd.

Natanko to pa je tudi ključni cilj propagande in manipuliranja. Sociološka anestezija pomeni vsaj dvoje. Prvič. Ljudje postanejo brezbrižni, prepričani, da živijo v svobodnem, demokratičnem, liberalnem občestvu, v katerem jim gre dobro ali vsaj za silo dobro. Drugič. Sociologi in raziskovalci družbenega se zadovoljijo s statističnimi metodami in ugotavljajo, kaj ljudje jedo, kako se oblačijo in kake simbolične pomene imajo tehnološka čudesa v njihovih rokah. Kritične misli o naravi družbenega življenja dokončno ni več.

Zamenjala jo je neoliberalna retorika. V perspektivi njenih nosilcev je družba vedno preveč toga in rigidna, premalo fleksibilna, premalo prilagodljiva in premalo dinamična. Ljudje imajo vselej preveč pravic in delovna sila je vselej predraga, zato jo je treba nenehno stiskati za vrat.

Sociološka anestezija je danes neločljivo prepletena z neoliberalno retoriko. Sociologi in družboslovci se zato v nedogled sprašujejo o naravi družbenih skupin in celo razredov, že dolgo pa jih ne zanima, kar je še bil predmet razmišljanja prejšnje generacije. Objektivno preučujejo sloge oblačenja, razlagajo feministične izjave in objavljajo podatke o družbeni revščini.

Michel Foucault pa je nekoč razmišljal povsem drugače. Zanima me, kaj je družbeni boj, kaj je razredni spopad. Zanimajo me strategije takega boja, zanimajo me taktične zamisli.

Danes redki vedo, kdo je sploh bil Michel Foucault. Še manj vedo, kdo je bil Lacan in kaj je povedal.

Bensaïd ima zato prav, ko piše v spominih: presenetilo nas je, ko je Lacan objavil razpravo o vlogi teorije in zapisal, da je vedno odvisna od tega, kdo jo je sploh pripravljen in zmožen slišati. Teorija tako ni prijazna pripoved o objektivni resnici družbenega življenja, kulture ali civilizacije, temveč je prepletena z družbenim konfliktom, bojem, spopadom, z razredno delitvijo, kar pomeni, da je nikoli ne moremo ločiti od politike kot procedure resnice, ki prav zaradi tega tudi ni objektivna, znanstvena refleksija družbenega, temveč je neposredni izraz družbenega spopada, konflikta in njegove vsakokratne zgodovinske resnice.

Teorija je zato strateška, kot mora biti strateška politika družbenega spopada. Njena temeljna zamisel je tale: zgodovina vselej prej ali slej doseže vrhunec in vse se začne znova.