Podkupljivost sodnikov, tožilcev, odvetnikov nasprotne stranke in prič kot da je prepovedana tema. Kot da se vsi skupaj trudimo ohranjati vsaj vero v dobronamernost tretje veje oblasti, ko smo jo v dobronamernost prvih dveh povsem izgubili … Dovoljeno in v nekaterih krogih zaželjeno je pljuvati čez posamezne odločitve posameznih sodnikov. Pravnikom te ali one vrste se pogosto očitajo nestrokovnost, nesposobnost in pristranskost. Nihče pa ne upa reči, da je kaj od tega namerno – posledica njihove sebičnosti in pohlepa.

Tudi jaz tega ne trdim, ker nimam dokazov. Upam pa reči, ker opazujem …

Za opazovanje ni treba biti v sodnem postopku. Sodne dvorane sploh ni treba videti od znotraj. Dovolj je slediti javnim občilom. Ta nas zasipavajo s podatki o odmevnih sodnih primerih. In skoraj vsi odmevni sodni primeri se odvijajo po naslednjem ključu:

1. (policijsko-tožilski) napake v postopkih: a. podatki o kaznivih dejanjih se zbirajo in posredujejo na nedovoljene načine; b. pomembni papirji se založijo ali sploh ne spišejo;

2. (odvetniški) zavlačevanje: a. nedvigovanje pošte; b. izogibanje obravnavam; c. zavračanje teh ali onih udeležencev v postopku s strani odvetnikov;

3. (odvetniški) reševanje nebistvenih težav – obešanje na napake v postopkih namesto ugotavljanja krivde in teže zakrivljenih dejanj;

4. (sodniški) spremenljive obsodbe brez teže: prvostopenjsko sodišče dosodi tako, drugostopenjsko drugače, tretjestopenjsko dožene nekaj tretjega, nato se spet vrne prvemu, ki dosodi … Kot da so posamezni primeri posevki, ki kolobarijo od sodišča do sodišča. Vsako dosodi tako, da ta ali ona stranka v postopku ni zadovoljna in se pritoži. Naslednje dosodi drugače – tako da je za eno stranko malo bolje, za drugo pa slabše. Tako imata obe razlog, da se borita naprej: ena, da morda pridobi še več, druga, da vsaj povrne izgubljeno.

Vsi štirje ključi so lahko posledica nestrokovnosti, nesposobnosti in pristranskosti te ali one skupine pravnikov. Lahko pa so tudi posledica njihove sebičnosti in pohlepa, torej dojemljivosti za podkupovanje …

Podkupovanje s strani toženih ali tožečih strank bi vodilo k enemu zaključku – zanje ugodnih sodbah, na katere se ne bi nihče pritožil. Podkupovanje s strani obeh bi izničilo učinek podkupovanja. Končne sodbe bi bile enake kot brez podkupovanja, le žepi vključenih pravnikov bi bili nekoliko debelejši.

Kaj pa če obstaja kartelni dogovor med odvetniki, tožilci in sodniki o družnem nategovanju strank v postopkih? Izkušeni odvetnik lahko stranko, ki je pripravljena obubožati za ceno zmage, prepozna, ko prestopi prag njegove pisarne. Tožilci ali odvetniki nasprotne stranke in sodniki jo prepoznajo, ko prestopi prag sodne dvorane. Torej se lahko vključijo v skupno igro nategovanja in vračanja sodnega postopka v nedogled po zgoraj opisanih ključih … Odvetnikova in morda tudi nasprotna stranka bosta ves ta čas plačevali svoje odvetnike, oni pa … Bodo dali delež tožilcem in sodnikom in iz strank čim dlje vlekli denar? Ne vem, a je možno in verjetno.

Vsak trgovec ve, da je dosti lažje obdržati staro stranko kot dobiti novo. Morda tudi pravniki vedo, da je dosti lažje služiti na starih, izkušenih in zagriženih strankah, kot na spokojnih ali revnih zelencih, ki po prvi sodbi obupajo in se prenehajo tožariti za svoj prav.

Sodni zaostanki so odpravljivi s preprostimi popravki zakonodaje, ne da bi to škodilo resnici in pravici. Niso pa odpravljivi, če obstaja gmotni razlog za njihovo ohranjanje …