Neverjetne lepote slovenske pokrajine me navdušujejo že od otroštva dalje. Ko vandram po širnih poljih in gozdovih, srkam vase vse te prečudovite oblike, vonje in zvoke. Narava me pomirja, napolni z energijo, domišljijo in očisti misli. Zares neverjeten košček raja.

Pred kratkim sem na takšnem dolgem sprehodu srečal vitalnega moža, ki se je počasi bližal 70-im. Zapletla sva se v prijeten pogovor in si spretno izmenjavala občutke, ki so naju prevevali pri občudovanju naravnih lepot. Čez čas je pogovor nanesel tudi na aktualno dogajanje. Mož je imel dilemo: hči nikakor ne more razumeti, da je del privilegiranega sveta, del razvajenega egoističnega sveta. Na koncu je malce jezno zaključil: » sredi 60-ih sem peš prišel iz Bele krajine v Ljubljano. Celotno imetje sem lahko spravil v vrečko in odšel! Danes, ko so riti polne, pa jamramo kot zadnji reveži tega sveta.« Iz njegovih oči se je iskrila volja pravega borca. Tistega, ki si upa, tistega, ki ustvarja! Ko naju je čez čas ločil pristen stisk rok, je v meni začelo tleti vprašanje: sem tudi sam privilegiranec?

Dnevna soba, kjer se je drenjala zgodovina

Nedolgo zatem sva z očetom šla na obisk k staremu očetu (očetov tast), ki je ravno praznoval častitljivih 91 let. Takšna srečanja so me vedno navduševala. Ponavadi sem se preobrazil v veliko uho, ki je vztrajno beležilo prigode ter jih skrbno shranjevalo v spominski reženj. Oče (79), asket, inženir, inovator. Stari oče, eden prvih povojnih vojaških pilotov, ponosen in strog mož. Stara mama (87), pokončna ženska, srce, veselje in radost celotne družine. Skratka, mavrica osebnosti.

Kozarec rdečega je dodatno razvnel vse tri pripovedovalce in zgodbe preteklosti so začele padati kot prve dežne kaplje v poletni nevihti. Bilo je magično. Številne zgodbe so se začele drenjati v tisti majhni dnevni sobi. Zrl sem jim naravnost v oči. Bile so iskrene. Bile so zgodbe o veselju, radosti, trpljenju, odrekanju. Zgodbe o padlih očetih, sestrah, zgodbe o ljubezni do sočloveka, prvem cigaretu, lakoti, trdem delu. Rojstvo in smrt, ljubezen in sovraštvo so si podajali roko. Pred mano so sedeli humanisti, borci, ljudje nad sistemom. Herojev nikoli nisem iskal, takrat pa sem jih imel pred sabo in to si štejem v privilegij. Navkljub idiličnosti samega dogodka in srkanju teh neverjetnih zgodb pa me je nekje v ozadju spremljal tihi glas »privilegiranec«. Glas, ki mi redno prisoli kakšno vzgojno klofuto.

Smrt skupnosti in rojstvo potrošniškega egoizma skozi »oko« revije Naša žena

Februarja sem med ogledom razstave v Moderni galeriji zasledil zanimiv kronološki prikaz naslovnic revije Naša žena. Povojne izdaje so krasile fotografije skupin žensk pri različnih opravkih. Motivi, ki so očitno poudarjali vrednote skupnosti, so se nadaljevali vse do poznih 60-ih. Nato so se začele pojavljati naslovnice z drugačnimi vsebinami. Začele so jih krasiti brhke mladenke v najboljših kostumih domačih proizvajalcev. Motiv skupnosti je zamenjal motiv čaščenja egoizma, potrošništva. »Mi« se je potihoma in vztrajno transformiral v »jaz«! Logično, ravno takrat se je s podporo kreditov iz tujine začela modernizacija, seksualna revolucija in vse, kar je pač sledilo. Takoj ko je vojna postala bežen spomin, je hkrati postala naša bližajoča se, še nezavedna prihodnost! Prišle so nove generacije. Generacije prihodnosti! Takrat sem na svet privekal tudi sam, ogromno dete, rekorder po kilaži. Poročali so mediji! Rodil se je privilegij!

Znanost ... prostitutka moči?

Brez težav se lahko označim za privilegiranca! K sreči so mi prej omenjeni heroji v podzavest vseeno uspeli vtisniti osnove kot so trdo delo, želja po ustvarjanju, skrb do bližnjega, uporništvo ter ljubezen. Vtisnili so mi pečat humanizma v vsej svoji pozitivni luči! Pri desetih letih sem že vihtel polavtomatska orodja kot sta kramp in lopata. V del vzgojne taktike je spadalo tudi spoznavanje dela v tovarni. Od 15-ega dalje sem, kot tudi mnogi moji vrstniki, med počitnicami mesec dni delal v tovarni. Ko sem delal v perutninski klavnici, sem opazoval delavce, ki so, kot najbolj spretni kirurgi, vešče izkoščičevali perutnino. Čeprav je delo zahtevalo izredno natančnost, je bilo očitno, da so z mislimi popolnoma drugje. Realnost klanja so zamenjali s humorjem in zgodbami ter se tako mentalno odmaknili od neznosne realnosti. Spoznavanje mnogih nivojev skupnosti in različnih vrst dela mi je pomagalo počasi sestavljati zapleteno tvorbo, imenovano človeška družba. Opazovanje, raziskovanje in sestavljanje so bile tiste »lego« kocke, s katerimi sem se vedno rad igral.

Kasneje, v začetku 90-ih, sem končno prilezel tudi do prvih predavalnic. Zanimala me je organizacija dela. Naivno in dokaj utopično sem spremljal predavanja o tem, kako je znanost pristopila k temu procesu. Kmalu me je hladen tuš postavil na realna tla. Znanost se ni ukvarjala s problemom v korist človeka, znanost je reševala probleme v korist moči, lastnika, v korist kapitala. Ko je naneslo na robotiko, ki je bila takrat še v povojih, smo poslušali visokoleteče besede, ki jih v svoji misli dobro zajame Erich Fromm že leta 1947: »Opozoril sem že, da je bilo usmerjanje vseh človekovih sil v delo in prizadevanje za uspeh eden od nepogrešljivih pogojev za ogromne dosežke sodobnega kapitalizma. Zdaj pa smo dosegli stopnjo, ko je vprašanje proizvodnje dejansko rešeno, in ko je najpomembnejša naloga človeštva postala organizacija družbenega življenja. Človek je ustvaril toliko virov mehanske energije, da mu ni treba porabljati vse svoje človeške moči za delo, s katerim ustvarja gmotne pogoje za preživetje. Precejšen del svoje energije bi lahko porabil za nalogo — da živi.«

Danes se človeštvo nahaja pred izrednimi izzivi, verjamem, da celo pred največjimi v svoji celotni zgodovini. Varovalke, ki so sprožile naslednjo dilemo, so morda začetek tvorbe nove progresivne sile, čas bo vsekakor pokazal svoje! Spoštovani dr. Ivan Bratko po mojem mnenju v naslednjem intervjuju poda bistveno ugotovitev: »Problemi umetne inteligence so veliko bolj resni, kot jih sprejema svet, o čemer sem se lani pogovarjal s pobudnikom odprtega pisma Stuartom Russellom, ki ga je skupaj z desetimi znanstveniki objavil prejšnji mesec. Čeprav ljudje večinoma mislijo, da so roboti super, ker nam pomagajo, vidim med najbolj resnimi problemi pametnih strojev današnjo vlogo brezpilotnih letal. Z daljinskim vodenjem jih iz nekega računalniškega centra usmerjajo na cilje, kamor mečejo bombe in ubijajo ljudi, tudi civiliste. To pa je že zloraba znanstvenih dosežkov.«

Če sem prav razumel rdečo nit v avtobiografiji izjemnega Nikole Tesle, je osnovna odgovornost znanosti in samih znanstvenikov služiti v dobrobit človeštva. Pa je temu res tako? Tesla je umrl v zanemarjeni sobi daleč od zasluženega priznanja. Celotnemu človeštvu je želel omogočiti brezplačno energijo. Kot vemo, je J.P. Morgan projekt zaustavil. Zakaj? Ker je ogrožal takratno moč, MOČ kapitala? Ker je hotel prerezati ultimativno popkovino odvisnosti? Začuda se danes veselo vračamo k Nikoli Tesli. Zakaj je temu tako, je popolnoma jasno!

Ob vsem tem bi vseeno dodal nekaj dejstev k misli dr. Bratka in opozoril na enega izmed mnogih »znanstvenih dosežkov«, ki dokazujejo, da je znanost že dolgo nazaj postala prostitutka, ki deluje v korist moči in ne v korist človeštva! Seveda ne smemo posploševati, vseeno so rezultati oziroma trenutno stanje več kot neizpodbiten dokaz za to trditev. Poleg tega bi bilo neumestno spregledati globalne spremembe, ki jih je sprožil odvržen »znanstveni dosežek«, ki je večno zaznamoval Hirošimo in Nagasaki. Vse v korist človeštva! Resno? Trditev, da se je znanost popolnoma podredila interesu moči, pa mi je dodatno potrdila še prijateljica, odlična znanstvenica s področja kemije. Zanimalo me je, zakaj vsi ti neizmerni dosežki znanosti na koncu ostanejo »zaklenjeni« s »patentnim« ključem v lasti korporacij in so posledično orodje moči? Odgovor je bil preprost: »imajo sredstva in lahko financirajo raziskave, rezultati pa ostanejo v njihovih rokah«. Kljub globokemu spoštovanju sem vseeno čutil nekakšno hladnost odgovora, sprijaznjenost s to očitno anomalijo. »Ja tvoj sluga ja tvoj rabotnik« so dejali Kraftwerk v pesmi Die Roboter. Je človeštvo izgubilo svojega ključnega humanističnega zaveznika, znanost?

Vrnimo se v preteklost. Alan Turing se je spraševal: »Ali stroj lahko misli?« Sicer izredno napredno razmišljanje »očeta« računalništva in AI, vendar menim, da se v samem bistvu nahaja napaka. Kakšna? Gre za vprašanje, ki umetno tvorbo postavi pred mnogo pomembnejša vprašanja, ki se skrivajo v pojmu sobivanje. Preden si zastavimo takšno vprašanje, moramo najprej razrešiti še nešteta, ki se nahajajo pred njim. Ali mislijo živali? Rastline oziroma ostala narava? Smo od Turingovega vprašanja do danes opravili to osnovno »domačo nalogo«? Ne! Nasprotno, danes še lastnega »človeškega« vesolja nismo sposobni uravnotežiti! Preberite si ponovno Frommovo misel! Je nacizem del naše osnovne narave? Kako žalostno! Smo v luči egoizma spregledali svojo izredno majhnost/ničnost v primerjavi s celotnim vesoljem in dejstvo, da je sobivanje z drugimi »vesolji«, kot so živali, rastline, Zemlja bistvenega pomena?

Danes so vprašanja o AI resnična dejstva, vprašanja sobivanja pa reducirana na obrobje, reducirana glede na interes kapitala! Vmes pa se dogajajo izjemne človeške katastrofe, da ne omenjam intenzivnega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst. Šli smo še globlje v anomalijo. Človeštvo (vsaj tisti neprivilegirani del) je postalo del statistike. Celotna Afrika je denimo le še cikel številk, cikel statističnega preračunavanja. Ljudje so postali del nežive narave, del seštevka koristi in interesov. Veto tu, Veto tam! Odvisno od interesa moči! Priznajmo si: postali smo ultimativni predatorji, katerim je malo mar za sobivanje z drugimi »vesolji«. Ali se zavedamo, da ta destruktivni predatorski DNK podzavestno zapisujemo tudi v AI? Kaj se bo razvilo? Brezkompromisni plenilec ali humanist? Glede na trenutno stanje je odgovor jasen! Ultimativni Predator! »Sieg Heil!«

Vprašanja, ki sem si jih postavljal v preteklih razmišljanjih, so vedno bolj aktualna:

Je smrt Kapitala posledično smrt aktualne religije, aktualne znanosti, aktualne politike?

Ali mora trenutni sistem, ki je razvil »lastno zavest«, za svoj obstoj »ubiti Smrt«, da prepreči »Rojstvo«?

Je zavest, ki jo nudi sistem, preprosto odvisnost, iluzija?

Bo znanost omogočila »večnost« ter posledično večno kontinuiteto materializma oziroma monoteizma?

Ali ni umor »Smrti« smrt človeštva, smrt humanizma?

Si res želimo postati binarno-monoteistično-deterministično bitje, obsojeno na večno matrico?

Kje si, umetnost, ko te najbolj potrebujemo?

Ko sem pred kratkim zasledil novico o hologramskem protestu v Španiji, se nisem mogel izogniti cinični pripombi: »Klik klik generacija nima »jajc« niti za konkreten fizični upor!« ... vse za udobje! Bravo, pezdeti! Kmalu bosta holograme uporabljala še Pope Fancy in klerofašist Franc Rode, ki sta pred kratkim v sklopu največjega praznika te inštitucije družno nagovarjala »vernike«. Si predstavljate hologram svetnika nad glavami gorečih privržencev? Bi tako lahko povzročili »novo-staro« evforijo namišljene gorečnosti, dobrote in verovanja? Podobno kot droga, nova dimenzija, ki omogoča pobeg iz realnosti? Rekrutirati preteklost skozi manipulacijo nikoli ni bilo bolj enostavno. Vse za to, da NE pride do sprememb, vse za iluzijo! Zopet lahko brez težav podam misel prijateljice: »Če bi Cerkev ne znala izbrati pravega papeža, bi že zdavnaj propadla.«

Vseeno, pustimo tega ubogega dinozavra preteklosti v miru izumreti in se vrnimo raje k naslovnemu vprašanju. Lani je naključje hotelo, da sem prisostvoval pogovoru cenjenega in kultnega režiserja s področja bivše Jugoslavije. Čeprav že krepko v letih, vseeno izredno ostrega in bistrega uma. Ena izmed ujetih misli je bila: »zahodna družba (MI!) je postala tako gnila, da si ne zasluži lepe umetnosti, temveč grotesko!«

 Če to misel povzamem in povežem s prej omenjenim hologramom, se sprašujem ali ne bi bilo bolj učinkovito in v duhu razsvetljenske umetnosti, da bi namesto hologramskih protestov raje predvajali holograme trpečih. Tako bi se nam v tej trdnjavi udobja in privilegija po ulicah sprehajali otroci z raztrganimi udi, kričeče matere in mrtvi očetje, bombne ekspozije, šviganje šrapnelov, morje trupel oziroma vse, kar spada v našo realnost, ki si ji ne upamo pogledati iskreno v oči. Bi nas to lahko prebudilo? Prepričan sem, da bi takšen umetniški performans dosegel marsikateri um in povzročil spremembo v percepciji. Ali ni tudi to naloga umetnosti? Je tudi ona postala cipa moči in se bo prepustila vrednotenju v osnovni merski enoti sodobne človeške družbe: denarju? Težko ocenim, priznam! Vseeno se sprašujem, kje je ves ta umetniški upor? Je skrit za oprsjem popularnih zvezdnic, plehkih superjunakov, skrit za hedonizmom egoističnega materializma? Kje je tista močna klofuta, ki bi nam pomagala razumeti, kako nagnusna egoistično materialistična družba smo postali in nas vrnila nazaj v tirnice humanizma, človečnosti, še preden bo prepozno? Pogrešam vas, umetniki! Ste tudi vi ves pogum, uporništvo in domišljijo zamenjali za pest zlatnikov? Ste pozabili, da ste nad sistemom? Ste se pozabili?

Upor in rojstvo Novega Humanizma

Veliko bolj nazoren prikaz nesorazmerja v smislu sobivanja kot je populističen izračun 99 % proti 1 % je, da so plavajoča trupla nesrečnih migrantov v Sredozemskem morju od švicarskega Cerna oddaljena le dobrih 1000 km. Bomo našli najmanjši delec zato, da bomo lahko ugotovili, da obstaja še manjši in medtem v iskanju »pozabili« na širši spekter ter zopet spregledali očitna nesorazmerja na veliko bolj bazični osnovi? Sobivanje? Prej omenjena »domača naloga«? Ne razumite me napak, nadvse podpiram razvoj obeh, znanosti in umetnosti! Vendar je moje temeljno vprašanje nadvse jasno: Komu le-ta na koncu zares služi? Komu na koncu zares služijo vse te humanistične varovalke, ki smo jih v upanju na boljši jutri skozi zgodovino »vzgajali«, jim zaupali svojo prihodnost?

Osebno menim, da se bistvo grajenja progresivne forme, forme prihodnosti oziroma Novega humanizma skriva v naslednjem vprašanju: »Ali lahko družbena odgovornost in socialni čut kot splošna družbena lastnost obstajata le kot posledica trpljenja, agonije ali kot posledica višje razvite kulture?« Žal si moramo priznati, da se pojmi oziroma lastnosti kot so sodelovanje, sobivanje, družbena odgovornost sprožijo le kot naravni refleks oziroma odgovor na ogroženost. Skratka daleč od ideala, ko bi lahko trdili, da gre za lastnost višje razvite kulture! In tu je srž problema! Če se je pred stoletji humanizem razvil kot odgovor takratni religiji, v center postavil človeka, izjemno vplival na razvoj znanosti in umetnosti, ter tako omogočil kulturni preporod, smo danes prišli do točke, ko bomo morali namesto individualizma v ospredje kulturnega preporoda postaviti skupnost, sobivanje in naravo! In to je po mojem mnenju bistvo Novega humanizma!

Morda se marsikomu zdi moja kritika znanosti ter umetnosti in hkrati poziv k njuni odgovornosti do družbe le še eden izmed mnogih izlivov nepotrebne jeze, vendar temu ni tako. Zavedati se je potrebno, da sta tako znanost kot umetnost hkrati gonilni sili Moči (ki se danes izraža v materialistično-egoističnem determinizmu), kakor tudi njeni najšibkejši točki. Morda sta ta trenutek celo edini sili, ki bi lahko z uporom pozitivno vplivali na razvoj kulture? Na rojstvo Novega humanizma!

Socializem, kapitalizem, kakor tudi klasične religije so prikaz neke mrtve preteklosti! Častijo jih le še fanatiki in nostalgiki, ki se niso sposobni sprijazniti z očitnim dejstvom. Citat odličnega Stephena Grotza zopet zadene srčiko problema: »Sprememba zahteva izgubo. V bistvu vse spremembe zahtevajo izgubo nečesa in tudi življenje samo je sprememba – vedno se nečemu odpovemo zaradi nečesa novega. In bistvo je, da izgubimo sami sebe s tem, ko skušamo zanikati spremembe, ko skušamo zanikati, da življenje vključuje izgubo.«

Nahajamo se v času prehoda! In ravno sedaj lahko omogočimo tvorjenje močne nove progresivne sile, ki je ta trenutek šele v nastajanju. Čeprav bo marsikdo zastrigel z ušesi, je ta trenutek v globalnem smislu EU edini prostor oziroma tvorba, ki lahko nudi pogoje za razvoj Novega humanizma! Svojo trditev sem konkretno opisal v prispevku Krhka nevesta. Zavedati se moramo, da se takšne spremembe oziroma procesi ne dogajajo čez noč in da je zato potrebno zagotoviti pogoje oziroma prostor. Prakse sobivanja, deljenja, ki variirajo tako v idejah kot so UTD, borba za pravice okolja oziroma narave, transparentnost, počasi rastejo v vedno bolj enotno fronto. Zato je bistvenega pomena, da EU ostane enotna. Kar bo seveda problem, saj bi s tem začela konkretno ogrožati sile Moči, ki se ta trenutek namesto s sobivanjem raje ukvarjajo z monetarno vojno, vojno za vire in vojno za trg. Če bo Grčija za ta poligon »nove prihodnosti« izziv, na katerem se bo izkazalo, ali smo sposobni konstruktivno rešiti notranji problem neenakosti, lahko pozitivno reševanje ene izmed največjih tragedij povojnega časa, ki se ta trenutek dogaja tako na Bližnjem Vzhodu kot v večini Afrike, postavi EU v poloplnoma novo luč, luč Novega humanizma! Rešitve seveda ne pomenijo novi zidovi, ograje ali lov na tihotapce migrantov, ki bežijo v obljubljeno deželo. Nasprotno! Ker smo med drugim tudi sami krivci za dogajanje ki smo mu priča, je nujno, da se odpremo in migrantom podamo roko usmiljenja in začnemo z aktivnim sodelovanjem pri ustavljanju konflikov in ponovnem omogočanju dostojnega življenja ter normalizacijo tega od človečnosti pozabljenega prostora.

Znanost in umetnost sta ta trenutek tisti dve komponenti, ki lahko, če seveda nista popolnoma pozabili temeljne vloge, postaneta tako gonilno kot vezno tkivo rojstva Novega humanizma, vendar brez UPORA žal ne bo nič! Zato bom razmišljanje zaključil z mislijo, ki mi že dlje časa zveni v glavi:

»V prihodnosti bosta zato pol in antipol predstavljala na eni strani človek kot visoko razvito naravno-duhovno bitje, ki uporablja znanost in tehnologijo kot orodje za ohranitev človečnosti ter narave, na drugi strani pa sistem materializma, ki z novo ustvarjenimi bitji (humanoidi), visoko tehnologijo ter zasužnjevanjem človeka ohranja svoj obstoj. Konflikt bo nastal, ko bo človek dokončno dojel, da je s položaja plenilca zdrsnil na raven plena. Nastal bo boj med kreatorjem in kreacijo. Če dobro premislite, tudi danes ni prizanešeno nikomur; vsi smo hlapci, sužnji miloščine, ki nam jo ponuja peščica umetnikov iluzije, v zameno za navidezne užitke udobja, za navidezno varnost, za iluzorno prepričanje o svobodi.«

UPOR!