Te dni ob številnih praznovanjih 70. letnice zmage nad nacifašizmom, smo dolžni ne le zazreti in spominjati se naše preteklosti, poguma, odločnosti in človeških žrtev, ki so padla, da bi nam izborili svobodo, ampak hkrati s tem moramo nujno v to refleksijo zajeti tudi našo sedanjost ter si nastaviti cilje za prihodnost, ki bodo skladni z duhom tistega upora proti totalitarizmu in zmagi za svobodo.

Kaj nam danes pomeni svoboda?

Danes, ko si lahko vsaj v tem delu sveta, na podlagi tiste borbe in žrtev, celo privoščimo dojemati jo kot nekaj danega, gotovega in samoumevnega. Ko jo lahko brezbrižno odmislimo, nanjo celo pozabimo, zanemarimo; in takoj, ko začutimo, da nam umanjka ali se nam krati, se nanjo zopet v hipu sklicujemo ter jo odločno zahtevamo nazaj; svoboda izbire, svoboda govora, svoboda tiska, svoboda gibanja, svobodna dostopa do spletne komunikacije… Tako preprosto in logično se nam zdi; pa to še zdaleč in nikar ni.

Če smo današnja srednja generacija bili še neposredni poslušalci zgodb naših dedkov in babic, so sedanje mlajše generacije povsem brez tega posrednega pričevanja, ki te globoko zaznamuje. Kar ima lahko svoje pozitivne učinke v smislu, da bo to morda priložnost za razumevanje in spoštovanje, ne za netenja novih sovraštev in razdvajanje, v nekem smislu pa tudi negativne, saj prav zaradi te oddaljenosti spomin na raznolika doživljanja bledi.

Kaj nam danes pomenijo tiste vrednote, ki so ljudi tako usodno povezale, zavezale in združile, da so kljub vsem strahovom ter razlikam med njimi bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja za ta ideal? Je svoboda res zgolj ideal ali je stremenje  k svobodi del človeka samega, kot takega, kot govorečega ter razmišljujočega bitja?

Z nekoliko bolj oddaljene in globalne perspektive pa smo že danes tukaj in zdaj, pogosto nemočne in še pogosteje brezbrižne priče, morda še bolj surovemu in neusmiljenemu terorju, ki se zdi, da je tik pred vrati. Vrata skušamo pripreti, celo zapreti, a se bodo prej ali slej sesula. 

Želje po svobodi ni mogoče ustaviti s silo in na silo, ni je mogoče zadušiti, ni je mogoče zatreti na noben način, ker je močnejša od življenja; za to gre tudi pri polni zavesti tudi v gotovo smrt. Pribežniki, ki vse bolj masovno bežijo v upanju na boljše življenje in v svobodo vedo, da nimajo izbire, da sta možnosti samo dve, jih čaka življenje ali smrt. A tudi velika grožnja smrti je očitno lažje sprejemljiva kot življenje brez svobode.

Tako, zato in “ZA TO” so umirali v vseh vojnah, danes ni nič drugače, tudi iz naše perspektive, v navideznem miru in preobilju vsega. Tudi svoboda je v tem svetu zreducirana na tržno blago. Propaganda svobode, ki jo kapitalizem s pridom izkorišča in se tako še bolj okorišča na račun, ki je morda do skrajnosti perverzen. Obljublja nam svobodo s substituti svobode, ki nas povsem zasužnjijo in okradejo! A nikoli ni prepozno, da se človek zoperstavi in upre, tudi zgolj s simbolno gesto, tudi tik pred smrtjo ali prav s smrtjo. Kaj drugače sploh je smisel življenja? Če ne biti, postati ali ostati svoboden!?