Pregovori vrste »Laž ima kratke noge«, »Osel gre samo enkrat na led«, »Kar boš sejal, to boš žel«, »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade« in podobni se dandanes uporabljajo predvsem za zmerjanje otrok, ki so nekaj ušpičili, pa tega niso znali dobro skriti. Iz njih veje skriti, nikoli izgovorjeni pregovor: »Kdor zna goljufat', je hitro bogat,« z dodatkoma: »Ampak ti, revše, ne znaš!« in »Mene ne moreš preslepiti!« Takšni očitki in podočitki imajo ravno nasproten namen od željenega – otroke vzpodbujajo, da se naučijo goljufati. In morda je to tudi njihov namen.

Svet odraslih je namreč svet goljufanja. Že otroke goljufamo. Govorimo jim, kaj je prav in kaj ne, potem pa delamo tisto, kar ni prav. Učimo jih, da je grdo lagati, obenem pa cele dneve stresamo naokoli majhne, a očitne neresnice ali zamolčimo bistveno plat resnice, kadar jo vendarle povemo. Slikamo jim krasen in površen svet, dejansko stanje prikrivamo, če resnico odkrijejo, pa jo omalovažujemo ali zanikamo. Otroci to hitro opazijo in si za vzor ne vzamejo besed, temveč dejanja.

Ne goljufamo samo otrok, temveč tudi drug drugega (npr. laganje, da smo dobro, tudi kadar nismo) in pogosto še sami sebe (npr. prepričanje, da bodo težave izginile, če se bomo delali, da jih ni). To goljufanje je tako vseprisotno, pogosto in samoumevno (npr. trditve, da je Kolumb odkril Ameriko, da je konoplja nevarna in da je alkohol zdrav), da besedo »goljufanje« uporabljamo izključno za namerno prinašanje nekoga okoli z namenom, da bi njemu ali nekomu tretjemu škodili. A tudi goljufanja v 'pravem' pomenu besede se ne manjka (npr. širjenje verskih 'resnic', ki temeljijo na neobstoječih zgodovinskih 'dejstvih', z namenom polnjenja lastnega mošnjička) …

Prav zato pregovorov, naštetih na začetku, praviloma ne uporabljamo, kadar nas okoli prinašajo odrasli. Takrat se zgolj bedasto smehljamo (če so goljufi na višjem položaju) ali kregamo (če so nam ravni ali pod nami). Dobro namreč vemo, da bomo šli še kdaj na led na isto finto, ker smo šli že večkrat prej in nas ni izučilo. Dobro vemo, da lahko sejemo rožice, pa bomo želi plevel, in pademo v jamo, ki nam jo je skopal nekdo drug …

In dobro vemo, da ima laž kratke noge, ker ji ponavadi ni treba bežati in se skrivati. Stotisočletja naravnega izbora v sožitju s človekom so jo obdarila z drugimi lastnostmi, predvsem s sposobnostjo hlinjenja. Prepričljivo in doživeto izpovedana laž je deležna odobravanja, tudi ko se izkaže, da je laž …

Zakaj je tako, se mi ne sanja. Morda je krivo to, da resnico redkeje predstavljamo na tako vznesen način. Če je nekaj res, se pač ne mečemo na zobe, ko to nekomu dopovedujemo, ker menimo, da resnica govori sama zase. Narobe! Način podajanja požanje več odobravanja in sprejemanja kot vsebina …

A zakaj ljudje težje sprejmejo očitno resnico kot malo manj očitno laž, se mi spet ne sanja … Laži uničujejo odnose: trgajo družinske vezi, rahljajo prijateljstva, oddaljujejo sosede in sodelavce … Laži sprožajo pogrome in vojne; resda laži svojim o onih drugih, a vendarle … V vojni trpijo vse strani; zakaj torej tako hitro sprejmemo razloge zanjo, ki povrhu sploh ne držijo vode? …

Včasih je resnica bolj neprijetna od laži. A če sprejmemo laž, resnica ne izgine. Posledice zanikanja resnice so lahko še hujše od nje same – kar se naučimo že kot otroci. Kljub temu se vse življenje vztrajno trudimo živeti med lažmi, svojimi in tujimi, kot da bi jih zbirali in tekmovali, koliko jih lahko prenesemo … Zakaj?

Psi so z nami skoraj tako dolgo kot laži, a oni ne lažejo. Ne znajo lagati. V najboljšem primeru skušajo prikriti, da so nekaj ušpičili, a jih izdaja drža. Izdaja jih tudi vonj. Psi živijo v svetu popolne resnice in odkritosti, kjer jim je vedno vse jasno: ali jih imamo radi ali ne, smo dobre ali slabe volje, imamo radi nekoga tretjega ali ne, smo zdravi ali bolni in najbrž še cel kup stvari, za katere sploh ne vemo, da jih zaznavajo. In ves ta čas se nismo učili od njih, ampak smo jih prav zaradi njihove nesposobnosti pretvarjanja zaničevali, najvztrajnejše lažnivce iz svojih vrst pa ozmerjali, da so psi …

Da bi se nam besede pozlatile! …