Po včerajšnjem predavanju je pristopila gospa in mi rekla: včasih so nam farji prali glave samo enkrat tedensko, danes nam jih perejo 24/7. Popolnoma se strinjam z vami, sem odgovoril. Ko sem prišel domov, sem zvedel še za najnovejši podatek: v Sloveniji živi 410.000 ljudi z visokim tveganjem socialne izključenosti. Med njimi je 290.000 ljudi, ki ne zmorejo več plačevati niti položnic za osnovne življenjske stroške. Ne spomnim se, da bi kdaj v totalitarni Jugoslaviji kdo pribeležil primerljiv podatek. Nekateri pa ob tem lakonično pravijo, da bi morali dati ljudem občutek, da imajo prihodnost. Kaj pa, če bi raje zgradili svet, v katerem ne bi bilo treba nikomur dajati takega občutka, ker bi ga vsi že imeli?

Ljudje so dolga leta zgolj opazovali zgodbo o uspehu, ki je privedla do takega klavrnega stanja. Opozorila o bližajoči katastrofi so bila bob ob steno, po nas pa so zlivali tudi gnojnico. Logično, kajti kapitalizem pozna en sam način delovanja: rasti ali umri. Navadni ljudje se mu v glavnem prilagajajo tako, da se držijo principa čakaj in opazuj. Oboje pa je obsojeno na bolečo agonijo in grozljivo propadanje, le da tega zlepa ne prepoznajo, ker je planet preprosto prevelik, da bi posameznik lahko s svojimi omejenimi čutili zaznal, kako propadajo gozdovi, kako umirajo čebele, kako se širi revščina, kako se segrevajo oceani, kaj se dogaja na Arktiki, pa na Antarktiki, v Sibiriji in povsod drugje.

Nekateri ljudje skušajo biti celo pametni, zato vedno znova predlagajo strategijo čakaj in opazuj. Imajo se za laične znanstvenike, kritične mislece, inteligentne dvomljivce in zadržane skeptike, saj verjamejo, da je taka drža zelo cool in je vredna posnemanja. Sebi in drugim ljudem zato v zadnjih letih predlagajo, naj še malo počakajo, da se bo pokazalo, ali imajo znanstveniki, ki govorijo o podnebnih katastrofah, prav ali ne. Kot da bodo z lastno omejeno izkušnjo preverjali znanstvena spoznanja. Kako neverjetno egocentrično in naduto je tako razmišljanje.

Psihoanalitično razmišljanje o usodi človeštva zato nadaljujem z analizo pogostega in povsod navzočega obrazca vedenja, ki je zapisan v naslovu tega prispevka.

Čisto vsak človek ima izkušnjo, da je način vedenja čakaj in opazuj tak, da je po določenem času, ko tako čaka in opazuje, preprosto prepozno. Seveda je najlaže čakati, ne delati nič in opazovati, kaj se dogaja. Ko je prepozno, je kajpak zgolj – prepozno. Tu ni česa dodati.

Kar je najprej videti kot resno, razumno in kritično početje, je na koncu zgolj patetično, boleče in obtožujoče tarnanje, zakaj nisem že prej kaj storil, ko je bil še čas.

Normalno lahko postane čez noč ekstremno. Ljudje kljub obilju empiričnih podatkov še ne razumejo kaotične narave podnebij in drugih sistemov, zato naivno verjamejo, da je dobro čakati in se prepričati na lastne oči; tako so jih vzgajali. Toda z lastnimi očmi vidijo le nekaj metrov daleč, zato nikoli ne bodo videli sistemov in ne bodo prepoznali dogajanja v njih.   

Danes je povsod mogoče opazovati objektivno zlo in vremenske pojave, ki so vsak dan vse bolj ekstremni. Ko piha veter, divja orkan; ko je poplava, je povodenj; ko je suša, je kot v puščavi; ko pada sneg, ga zapade tri metre; ko je v prvi polovici aprila toplo, je skoraj trideset stopinj v senci. Ljudje pa v teh dneh kljub vsemu trdijo, da je pomlad lepa.

Človeštvo, ki bo opazovalo in čakalo, kaj se bo zgodilo, bo v prihodnosti doživelo tole.

Povprečne temperature na Zemlji bodo naraščale, zato bo po predvidevanjih znanstvenikov vse več ljudi, ki preprosto ne bodo mogli preživeti v okoljih, kjer že živijo, ker bo tam kratko malo prevroče, obenem pa ne bo vode in ne bo mogoče pridelati dovolj hrane za vse.

Nezmožnost za plačevanje položnic bo takrat še najmanjši problem.

Napovedi znanstvenikov niso narejene na podlagi opazovanj, temveč na podlagi merjenj z najbolj sodobnimi napravami, s katerimi vidijo bistveno dlje kot z očmi, zlasti pa vidijo bistveno natančneje. In kaj lahko naredijo navadni ljudje, ki imajo na voljo zgolj oči?

Lahko naredijo vse, ker imajo na voljo tudi možgane. Zmožni so namreč za to, kar imenujemo čista misel in moralna odgovornost.

Ljudje me vedno znova pozivajo, naj vendarle povem, kako se rešiti iz primeža kapitalizma. Torej hočejo biti hlapci. Obnašajo se predvidljivo iracionalno in tako, kot so navajeni. Od gospodarja pričakujejo odgovor, ki bi ga hlapčevsko sprejeli, če bi jim bil všeč, ali histerično zavrnili, če jim ne bi bil. V glavnem pa bi še naprej čakali, opazovali svet in se zdeli sami sebi imenitni, češ da so skeptični in kritični do vsega okoli sebe, pa čeprav ne bi mogli niti plačevati položnic.

Zakaj je to pomembno?

Vse to je pomembno za prihodnost. Če ljudje ne bodo množično zgrabili priložnosti za progresivno, napredno razmišljanje, jih bodo dokončno zasužnjili zastopniki neoliberalnega kapitalizma, podnebne spremembe pa bodo spremenile Zemljo v Venero.

V resnici je tragično, da ljudje pristajajo na hlapčevanje, čeprav imajo v glavi tako sijajno mašino, kot so možgani, s katerimi bi lahko mislili, če bi hoteli.

Še bolj tragično pa je, da brez upora sprejemajo kapitalizem kot najboljši sistem, čeprav je tisočkrat dokazano, da ne more in ne sme odstopiti od brezumnega širjenja, saj bi to zanj pomenilo samomor, kar pomeni, da ljudje sprejemajo rakaste metastaze za sistem, v katerem naivno verjamejo, da bodo preživeli.

Kapitalizem si ne more pomagati, saj je absolutno podrejen principu rasti ali umri. Pomagajo mu lahko le ljudje, in sicer tako, da ga pospremijo na smetišče zgodovine, tako kot se tudi sicer skušajo znebiti metastaz.

Noben človek pri zdravi pameti ne želi živeti z metastazami. Ne obstaja sofistika in ne obstaja metodologija dvoma, s katerima bi bilo mogoče dokazati, da je prav, če živimo z metastazami. Rak uničuje zdrave celice in se širi na njihov račun. To je popolnoma jasno.

Prav tu se odpira možnost za resno razmišljanje o drugačni prihodnosti. Razumemo jo, če preberemo izvrstno knjigo z naslovom Infinitely Demanding: Ethics of Commitment, Politics of Resistance, ki jo je spisal Simon Critchley.

Avtor uvodoma opozori na detajl v razmišljanju, ki odpre nekoliko drugačno perspektivo, kot je tista, na katero smo navajeni, ko razmišljamo, kako so Stari pričeli filozofirati. O tem bom podrobneje govoril naslednji mesec na filozofskem večeru v Domžalah, ko bom imel predavanje z naslovom Pogoji filozofije.

Za kaj torej gre?

Critchley pravi takole: filozofija se začne z razočaranjem.

Zamisel je dobra in produktivna, kajti ljudje kot končna bitja smo sposobni vsaj začutiti, da želimo nekaj, česar ne moremo doseči, da želja vselej spodleti, kot bi rekel Lacan.

Pa vendar to ni razlog za obup. Prav nasprotno. Človek z razmišljanjem, s filozofiranjem šele odpira vrata novim perspektivam, ki niso utopične ali celo neumne. Natanko v tem smislu je danes aktualno Nietzschejevo pozivanje k prevrednotenju vseh vrednot. Danes bi moralo biti ljudem jasno, da živijo v nepravičnem svetu, da je kapitalizem inherentno nepravičen sistem, v katerem vlada neosebni zakon profitabilnosti, zaradi katerega je korporativnim ljudem popolnoma vseeno zanje in celo za civilizacijo oziroma za ves planet.