In morda bo človeštvu končno vendarle uspelo, da bo zares propadel. Vsakdanji zdravi razum kljub temu opazuje svet in prepoznava v njem pospešeno razvijanje vsega: znanosti, tehnologij, vzgoje, dobrin, permisivnosti, spolne svobode in sproščenosti, izobraževanja v družbah znanja, kritične misli. Zanj je svet iz dneva v dan vse bolj racionalen, vse bolj obvladljiv, vse bolj civiliziran, vse bolj prijazen, lep, dober, bogat, inteligenten, pameten in celo moder, poduhovljen. V taki perspektivi je znamenito Lacanovo poudarjanje, da je nezavedno strukturirano kot jezik, da torej ni podzemlje temačnih iracionalnih sil, ki obvladujejo uboga racionalna človeška bitja, bolj revolucionarno, kot je bilo takrat, ko je Lacan to izjavil. Danes je namreč mogoče dokazati, da je navidezno racionalni svet bolj iracionalen, kot je bilo nezavedno kadarkoli, in da je iracionalnost kapitalističnega sveta samouničujoča, čeprav jo zdravi razum prepoznava kot racionalnost, povezano s tem, kar je dobro, koristno, uporabno in navdihujoče. Ni naključje, da je te dni izšla knjiga z naslovom Unprecedented: Can Civilization Survive the CO₂ Crisis; spisal jo je David Ray Griffin. Izšla je kajpak zato, da jo bo kdo prebral in se iz nje česa naučil – če je sploh še čas.

Knjiga se začne z dobrim vprašanjem, ki ga je leta 1995 artikuliral Nobelov nagrajenec za kemijo Sherwood Rowland: kaj nam koristi, če dovolj razvijemo znanost, da zna napovedovati prihodnje dogodke, potem pa smo voljni zgolj postopati naokoli in čakati, da se bodo napovedi uresničile?

Če bi se torej zdravi razum še enkrat ozrl okoli sebe in hotel vsaj za silo razmišljati, bi moral opaziti in razumeti, da je bistveni del njegove vsakdanjosti, železno jedro kapitalističnega življenja na tem planetu absurdno dejstvo, da je prevladujočim naftnim in drugim korporacijam tega sveta, ki se na primer ukvarjajo z razpečevanjem kurilnega okolja, bencinov, premoga, zemeljskega plina in lesa, popolnoma vseeno za ljudi in celo za planet. Ali natančneje: danes je absolutno očitno, da je edini vladar sveta zakon profitabilnosti.

Dobro. Ali pa tudi ne.

Brez podnebja, kakršnega poznamo, namreč ne bomo preživeli. To je zelo preprosto spoznanje, ki temelji na pozitivistični znanosti in na empiričnih dokazih, dejstvo pa je tudi, da nimamo na voljo nobenega drugega planeta, kot je Zemlja. Napoved je preprosta, obenem pa je tudi grozljiva, kajti zares je mogoče, da bo nadaljevanje korporativnega delovanja omogočilo, da se bo količina ogljikovega dioksida in metana v zraku že zelo kmalu oziroma v nekaj letih podvojila, kar bo pomenilo, da življenje večine rastlinskih in živalskih vrst na tem planetu v obstoječih oblikah kratko malo ne bo več mogoče.

Človeštvo še nikoli ni bilo pred takim izzivom, kot je danes. Sklicevanje na naravne pojave, naravne procese in količino energije, ki pride do nas s sonca, sicer vzbuja pri ljudeh prijetne občutke, da je vse v redu, da je tako, kot mora biti, da znanost zna napovedovati prihodnost, toda nič ni tako, kot bi moralo biti, če bi res prevladovali naravni procesi.

Res je, da bi morala biti Zemlja vse hladnejša, če bi upoštevali dogajanja na soncu in količino energije, ki nam jo dostavlja. Pa ni vse hladnejša, temveč je vse toplejša. Zadošča, da pomolite ven termometer in ga odčitate.

Logično, kajti človek že dolgo časa spreminja naravne procese, jih obvladuje, se hvali s svojim obvladovanjem narave, obenem pa noče priznati, da obvladuje naravo še preveč. Iz nje jemlje ogljik v velikanskih količinah in ga preprosto pošilja v zrak. Ogljik se zelo rad povezuje s kisikom in tako nastajajo molekule: en atom ogljika se veže z dvema atomoma kisika. In takih molekul je v zraku vse več: trenutno jih je več kot 400, če zajamemo milijon enot zraka, kar pomeni 0,04 %.

Človek zopet postaja središče sveta. Kljub trem revolucionarnim spoznanjem, ki so globoko ranile njegov narcizem (Kopernik, Darwin, Freud), je vnovič v sedlu, močnejši, kot je bil kadarkoli v zgodovini, je glavni na planetu, je gospodar v svoji hiši – in počasi gre vse k vragu.

Neumnost, zaplankanost in trdoglavost človekovega narcizma je neizmerna. Kakšna je torej resnična podoba sveta danes?

Resnična podoba je, da človeštvo z visoko razvitimi tehnološkimi postopki počasi vse bolj obvladuje planet, izkorišča naravne vire, ustvarja veliko energije, ki jo potrebuje za preživetje, obenem razvija znanost, ki prihaja do osupljivih spoznanj, ki so bila nemogoča še pred nekaj leti. Vse to je res.

Res pa je tudi, da taisto človeštvo uničuje planet, zlasti pa uničuje sebe. V tem je nekaj osupljivega, globoko iracionalnega in težko doumljivega. Da razumno, racionalno bitje vedno znova izbira tako obliko racionalnosti, da mu je neposredno v škodo. Brez psihoanalize takega vedenja ne moremo pojasniti.

Noam Chomsky je pred nekaj leti uporabil tale izraz za človekovo vedenje in delovanje v 21. stoletju: ultimativni genocid. To preprosto pomeni, da ni treba več reševati planeta, saj se njemu ne bo zgodilo nič hudega. Če je treba danes kaj reševati, je treba reševati samega človeka oziroma človeštvo – pred njim samim.

Seveda je problem, kako se lahko človek reši pred lastno destruktivnostjo. V 20. stoletju mu na primer ni ravno uspevalo. Problem je zares velik in je morda celo nerešljiv, saj večina ljudi niti ne ve zanj in morda verjame, da je globalno segrevanje bodisi zmota znanstvenikov, njihova zarota ali pa nekaj, kar je celo dobro, saj pozimi ni treba odstranjevati snega, spomladi pa je tudi prijetno toplo, ko sije sonce, in trava raste in ptički žvrgolijo.

David Ray Griffin predlaga zamenjavo izrazov, ki so premalo natančni. Namesto climate change, ki zveni zelo nevtralno, predlaga climate disruption. Izraz je boljši, ker pomeni prekinitev, saj se natanko to tudi zares dogaja. Logično je, da predlaga še en izraz: breakdown, ki pomeni razpad, saj zanj tudi gre. Na mestu je še tretji izraz, ki ga predlaga: collapse ali zrušenje. Tega ne želimo dočakati, verjetno pa ga ravno bomo.

Lacan je dokazal, da nezavedno ni temačni spodnji svet, temveč je način razmišljanja in govorjenja. Nezavedno misli. Nezavedno govori, kar pomeni, da mu je dobro prisluhniti. Na primer v analizi.

Toda videti je, da bi številni ljudje najraje pokopali psihoanalizo, češ da je zastarela in eksperimentalno oziroma znanstveno nepreverjena. Potem dodajajo, da jo je povozil čas in da imamo danes na voljo boljše teorije, koncepte, modele, terapije in vse drugo, s katerimi pojasnjujemo vedenje ljudi, njihove medsebojne odnose in ostalo, prilagajmo ljudi, jih zdravimo, usposabljamo, šolamo in razvijamo, da so zdravi, osebnostno zreli, duhovno razviti, čustveno inteligentni, kreativni, kritični misleci in kar je še takega.

Res zanimivo, kolaps civilizacije pa se nam kljub temu približuje.