V soboto, 18. aprila 2015, bo v številnih državah, tudi v Sloveniji, potekal protest proti sporazumom TTIP, CETA in TISA (Kratice, ki kratijo nam pravice). Vremenoslovci napovedujejo deževno vreme. Torej bo protestnikov malo. A tudi če bi sijalo sonce, bi bila “slika” podobna. Večini ljudi se zdijo prostotrgovinski sporazumi nekaj, kar se jih kot posameznikov preprosto ne tiče. Prav tako se obnaša tudi večina politikov, kar je veliko hujša zgodba.

Za predsednika je na primer mnogo prikladneje, da obišče prav vsako “pasjo procesijo” v državi, kjer si lahko nabira točke za še en udoben predsedniški mandat, kot da bi se javno izrekel glede teh skrajno spornih sporazumov. Pet let všečne ljudske predvolilne kampanje bo zagotovo dovolj za novo predsedniško zmago, kaj bi uboge državljane obremenjeval s politiko in ekonomijo.Ti imajo itak raje prisrčen nasmeh, topel objem in močan stisk roke, tudi če so malo lačni in brez dela. Naloga predsednika je, da jih potolaži - vsaj v Sloveniji. A ne gre samo za predsednika.

Prostotrgovinski sporazumi so zapletena tema, čeprav so ključnega pomena za našo prihodnost. V igri ni samo padec trgovinskih ovir, za katerega tako močno lobirajo korporacije, temveč gre za ideološki boj tržnih sil, ki si skušajo popolnoma podrediti politiko in celotno družbo. Pri politiki jim je to že precej dobro uspelo.

Glavno orožje tržnih sil niso ne tanki, ne puške in ne jedrsko ali kemično orožje, temveč ideologija komercializacije. Ta ideologija je v resnici orožje za množično uničevanje. Zakaj danes zaradi posledic podhranjenosti vsak dan umre 40.000 ljudi. Zaradi pomanjkanja hrane v svetu? Ne, hrane je povsem dovolj za prav vse ljudi na planetu Zemlja.

Pravi vzrok za njihovo smrt, daleč od medijskih o(b)či(l) javnosti, je komercializacija hrane. V imenu vsemogočnega trga (ki je zgolj politično-ekonomski ideološki konstrukt) korporacije manipulirajo s cenami in distribucijo hrane. V ogromnih skladiščih se kopičijo in tudi propadajo velike količine hrane, da bi se cene lahko ohranjale na dobičkonosnih nivojih.

Medtem ko se v razvitih delih sveta, kjer je denarja dovolj, korporacije spopadajo za tržne deleže (kar je pogosto zgolj navidezna konkurenca, saj imajo različne blagovne znamke hrane pogosto le enega lastnika) in posledično v smeti zmečejo tisoče ton uporabne hrane, jih revnejši predeli sveta preprosto ne zanimajo. Kjer ni dobička, tam ni trga. Pravo ime trga je dobiček.

A hrana je samo najbolj viden primer, dejansko gre pri komercializaciji za proces preobrazbe naravnih virov, dobrin in družbenih dejavnosti v tržno blago, s katerim lahko korporacije manipulirajo mimo nadzora družbe (in pravijo, da gre za svoboden trg) oziroma njene temeljne organizacijske strukture - države. In natanko zato korporacije želijo sporazum TTIP in podobne sporazume.

Komercializacija je danes daleč najnevarnejša ideologija in dobesedno že ogroža sam obstoj človeštva. Komercializacijo je težko razumeti, saj je družba z njo že tako prežeta, da tega niti opazimo ne več. Ko politiki želijo prodati podjetja, ne razumejo, da z denarjem za kupnino ne morejo odplačati dolgov, temveč da gre pri tem le še zadnje dejanje pred popolno izgubo ekonomske in s tem tudi politične suverenosti. Država brez lastne ekonomije pač ni več država.

A tudi posamezniki smo že postali del te mogočne in vseprisotne ideologije 21. stoletja. Ko tekmujemo drug z drugim; ko si prizadevamo samo za lasten uspeh in za lastno preživetje; ko se nam zdi normalno, da plačujemo za šolanje in zdravstveno varstvo; ko se nam zdi, da si revni pač zaslužijo, da so revni in ko se nam zdi, da so tisti, ki umirajo zaradi lakote, sami krivi za to - ko se nam vse to zdi normalno, pomeni da smo postali popolnoma prežeti z ideologijo komercializacije. In zato se nam tudi zdi neumno, da bi v dežju (ali soncu) protestirali proti prostotrgovinskim sporazumom TTIP, CETA in TISA.

Morda se nam zdi naivno, ker nas je ideologija komercializacije že tako umsko deformirala, da je medsebojna delitev edina rešitev za svet, ki počasi tone v propad. Vse drugo smo že poizkusili. In ni šlo. Z medsebojno delitvijo na globalni ravni pa bi skorajda v hipu rešili najbolj pereče probleme tega sveta.

Priporočljivi članki za nadaljnje razumevanje problematike:

Dialog o medsebojni delitvi hrane

Komercializacija: antiteza medsebojne delitve

Združevanje ljudi sveta

Diskurz o izmih in načelo medsebojne delitve