Za razumevanje naših vsakdanjih življenj, za razumevanje našega vsakdanjega vedenja in delovanja je izjemno pomembno prepoznavanje iracionalnosti. Ne racionalnosti, kot spontano verjamejo ljudje, zlasti pa strokovnjaki, temveč iracionalnosti. Kaj to pomeni?

Osnovni in prevladujoči diskurz, v katerega smo vpeti, je diskurz gospodarja, ki pomeni odnose nadrejenosti in podrejenosti. Ko smo vpeti v tak diskurz, kmalu ne zaznavamo več, kdaj smo podrejeni in kako smo. Verjamemo, da smo v njem racionalni in celo naravni, pristni in avtentični, v resnici pa zgolj hlapčujemo.

Vzemimo primer iz knjige Predictably Irrational, ki sem jo že predstavil; njen avtor je Dan Ariely.

Ko pridemo na ta svet, ne moremo vedeti, kaj je življenje in kaj bi radi v njem počeli; instinkti nam tega ne morejo povedati. Torej nam bo moral povedati kak človek. Naučili se bomo, da obstaja veliko možnosti in da različni ljudje počnejo različne stvari. Za katere se bomo odločili sami?

Vprašanje je, če se bomo zares odločili sami. Dolgo časa in pogosto se bodo namesto nas in za nas odločali drugi – na primer starši. In v kapitalizmu igra pomembno vlogo pri odločanju denar, ki naj bi izražal vrednost nečesa in jo tudi zares izraža.

Izdelki seveda nimajo vrednosti sami po sebi, zato mora biti na njih nalepka s ceno. In že se odpre prostor za neskončno manipuliranje.

Številni oglasi zato vabijo ljudi, naj kupujejo izdelke, katerih cena naj bi bila samo toliko in toliko evrov. Ljudje vedno znova slišijo, da nekaj stane zgolj toliko, kar pomeni, da si strošek z lahkoto privoščijo. Brez besedice samo ali zgolj bi bilo drugače, kajti ljudje bi si morali pomagati pri odločanju za nakup s čim drugim. Odločitev je tako rekoč že sprejeta, ko nekdo doda k ceni izdelka besedico zgolj. V resnici se torej ne odloča potrošnik, temveč se je vselej že odločil trgovec.

Proces seveda ni linearen in ne deluje vselej pri vseh ljudeh, deluje pa dovolj dobro in dovolj pogosto, da imajo trgovci velike dobičke, kar pa je tudi edino, kar je v kapitalizmu zares pomembno.

Dramatično je, da je življenje številnih ljudi naddoločeno z eno samo besedo, ki je profit.

Ko torej ekonomisti trdijo, da so ljudje potrošniki racionalna bitja, ki se razumno odločajo, kaj bodo kupili in kolikokrat, streljajo mimo. Vzemimo še en primer.

Pogovarjal sem se s svojim avtomehanikom, ker se mi je pokvaril avto. Razložil mi je, da je veliko avtomobilov, ki jih kupijo ljudje, narejenih tako, da je mogoče z veliko verjetnostjo napovedati vnaprej, kdaj bo lastnik avtomobila kupil novega. Mislil bo, da se je razumno odločil za nov avto, v resnici pa se ni odločil sam.

Avto je namreč narejen tako, da traja določeno število let, potem pa se začne kvariti in stroški vzdrževanja naraščajo. Ker lastnik avtomobila ni neumen, ugotovi, da se mu bolj splača kupiti novega. Natanko to pa hočejo proizvajalci avtomobilov, ker jih zanimajo dobički. Z lahkoto bi namreč naredili avto, ki se ne bi pokvaril dvajset let, toda potem ne bi bilo dobičkov.

Tega seveda ne bodo nikoli priznali, temveč se bodo sklicevali na konkurenco, zahteve trgov, zlasti pa na zmanjševanje stroškov. Če bi bilo po njihovo, bi seveda naredili avto nekje na Kitajskem in iz plastike, vendar to trenutno še ni mogoče.

Enako lahko rečemo za računalnike in celo vrsto drugih izdelkov.

Razmišljanje nas počasi privede do roba oziroma do meje. Na globalni ravni se prav zdaj med seboj silovito spopadajo ekonomisti in drugi strokovnjaki, ko skušajo pojasniti, zakaj dolga depresija kljub vsemu še kar traja, čeprav so že dokapitalizirali banke in resno pozvali kapitaliste, naj vlagajo podarjeni denar.

Zopet pride do izraza ista logika. Nekateri trdijo, da obstajajo naravni principi delovanja gospodarstev in da se bo njihova trenutna klavrnost sama od sebe že kmalu spremenila v normalna stanja. Drugi trdijo, da moramo na vse skupaj gledati kot na nekaj racionalnega, češ da so ekonomski modeli delovanja gospodarstev dobri in racionalni, kar naj bi pomenilo, da tudi delujejo in da bodo delovali v prihodnosti.

Veliko vprašanje pa je, če se bo realnost res ravnala po tem, kar predvidevajo njihovi modeli. Bolj verjetno je, da se bodo morali spremeniti sami modeli. Vztrajanje pri starih modelih je lahko zelo iracionalno in nespametno, ima pa tudi množico negativnih učinkov na ljudi.

Prevladujoči ekonomski modeli so zelo odvisni od ene same besedice: ravnovesja. Ekonomisti se zato zelo bojijo neravnovesij in si čim prej želijo ravnovesij. Le da ne vedo, kako jih vzpostaviti. Njihova želja, da bi bilo ravnovesij čim več, je očitno iracionalna, saj v resnici ne obstajajo in tudi nikoli niso obstajala.

Ko povprašate ekonomiste, zakaj dolga depresija še kar traja, preprosto ne vedo, zato si pomagajo s puhlicami: premalo je povpraševanja, padci so naravni, ljudje premalo trošijo, zgodili so se nepričakovani šoki, premalo je vrednot, učinkovitost kapitala se je nepredvideno zmanjšala, nerazložljivo so se spremenili animalni duhovi …

Jasno je, da uporabljajo besednjak, ki je na meji besednjaka čarovnikov, čudodelnikov, jasnovidcev, napovedovalcev usod, verskih fanatikov in drugih.

In če jih povprašate, kaj narediti, da dolge depresije ne bo več, takisto ne vedo, zato si pomagajo s klišeji: treba je več vlagati, treba je več trošiti, potrebne so pozitivne energije, dobre ideje in medsebojno zaupanje. Pomagajo si torej s sklicevanjem na psihologijo ljudi. Beseda treba je kajpak nadjazovska in je tesno prepletena z občutki krivde. Ko rečete človeku, da je nekaj treba, je zelo verjetno, da se bodo v njem najprej zganili občutki krivde, saj je vzgojen, da uboga in da se nenehno čuti krivega, ker ni storil dovolj tega in onega.

Danes je tako treba spraviti gospodarstva nazaj v stare naravne in normalne tirnice, ki pomenijo ravnovesja. Najbolje, da to stori država prek davkoplačevalcev. Poleg tega je treba spodbuditi gospodarsko rast, ki mora biti vsaj triodstotna, treba je povrniti zaupanje v borze in banke in trge in finančne institucije in kapital.

Veliko je torej tega, kar je treba, čeprav za to ni enega samega racionalnega argumenta.

Veliko aktualnejše in resnejše je vprašanje, kako rešiti človeštvo pred vremenskimi podnebnimi katastrofami. Danes zjutraj je vremenoslovec rekel, da bo čez dan pihal zmerni vetrič, ki bo blažil aprilsko vročino. Take so bile njegove besede. Ne po naključju. Ljudje pa v glavnem še vedno nič.