Zakaj govoriti o veri v komunizem? Zakaj govoriti o zaupanju v ljudi, kakršen je bil Jezus Kristus? Je vse to sploh potrebno, ima kak smisel? Zakaj se človek ne bi zadovoljil s tem, da je potrošnik, da lahko prodaja in kupuje, se potešil z danim življenjem, v katerem mu ni hudega, če ni ravno rojen v Jemnu ali Siriji, in mirno preživel dni, ki so mu odmerjeni?

Mogoče bo zgodovina pokazala za nazaj, da je vera v komunizem res zgolj prazna utopija. Morda se bo izkazalo, da je človeštvo zgolj slepo evolucijsko črevo, ki ga bo nasledila manj neumna živalska vrsta.

Kljub temu se je smiselno posvetiti zapisanim vprašanjem in razviti misel ali dve, saj smo še vedno simbolna bitja, zmožna za razmišljanje.

Začetno vprašanje je zato nepertinetno, kajti človek bo vselej upal na nekaj nepričakovanega, novega in zares drugačnega, to pa se bo tudi vselej nujno zgodilo. V tem je nekaj radikalnega: tudi če bi vsi ljudje na tem svetu menili, da je najbolje biti tihi hlapec, uživajoči konformist, egocentrični potrošnik, zastopnik mnenj, ki skrbi zase, se nenehno pripravlja na maratone, uživa samo doma pridelano bio hrano, se ne redi, tekmuje z drugimi, kopiči privatno lastnino, hodi v cerkev in pridno izpolnjuje tudi vse druge naloge, ki mu jih nalaga življenje, bi še vedno veljalo, da je rojen za razmišljanje, za metafiziko in transcendenco.

In prav zato bo vselej napočil trenutek čiste nedoločenosti oziroma nedoločljivosti. To je univerzalni trenutek, ko se človeku zazdi, da je vse mogoče, da je karkoli mogoče, da je mogoč drugačen svet.

Mislim na čisto odprtost, ki je strukturno nujna značilnost sveta, v katerem živimo, kar pomeni, da na neki ravni ni pomembno, kaj si o tem mislijo ljudje – vselej jih bo presenetilo.

Misel je egalitarna. Od tega univerzalnega, večnega in nespremenljivega spoznanja preprosto ne odstopim. Nihče me ne more prepričati, da razsvetljenska misel nima egalitarnih učinkov in da se ljudje intimno ne strinjajo s to trditvijo.

V tej luči je zares groteskno razmišljanje strokovnjakov za umetno inteligenco, ki vedno znova strašijo ljudi, da bodo roboti, ko bodo znali misliti, zavojevali ljudi, si jih podjarmili in z njimi počeli vse mogoče grde stvari.

Kdor zna misliti in kdor zares razmišlja, je egalitaren po definiciji, kar pomeni, da si ne more pomagati, da bi bil drugačen, da ni svoboden in da dela, kar je nujno potrebno, vse to pa je objektivno v obče dobro.

Jezus je zato rekel, da bo zgolj odprl usta, kajti v resnici je bog tisti, ki govori skozi človeka.

In če se ljudje strinjajo s to idejo, se bržčas strinjajo tudi s tole. Človek je kot simbolno bitje zmožen za radikalno, revolucionarno spremembo sebe in sveta natanko zato, ker je misel egalitarna in je možen trenutek čiste nedoločenosti.

Spoznanje je izjemno pomembno in bo tako tudi v prihodnosti, pa če je še tako črna. Za vsakim dežjem namreč tako ali tako posije sonce.

Danes ne živimo v egalitarnem svetu. Živimo v svetu, v katerem vlada ljudem sistem, ki je v osnovi, v temelju, v jedru nepravičen, zato je tudi prav, da se bliža svojemu koncu, da se odplazi na smetišče zgodovine.

Ko govorimo o odprtosti, mislimo tudi na neskončnost. Človek je odprt do neskončnosti in ji je zavezan. Vselej ji je bil. Jezus je le eden izmed mnogih, ki so ljudem odprli oči. Zavezanost neskončnosti pa pomeni tudi neskončne zmožnosti za preobrazbo ali veliko transformacijo, kot jo je poimenoval Karl Polanyi.

V sistemu, ki temelji na nepravičnosti, je velika transformacija ne le objektivno nujna, temveč je tudi subjektivno potrebna.

Odprtost do neskončnosti pomeni tudi zmožnost za to, da postane posameznik subjekt inovacije, kot ga imenuje Alain Badiou. Vsako človeško bitje je zmožno za tako izkušnjo. Namesto iskanja pravega jaza zato predlagam ustvarjanje pogojev za konstituiranje subjekta inovacije.

Subjekt inovacije je podložnik. Konstituira samega sebe, ko se drži posledic dogodka v strogem pomenu besede. Subjekt inovacije je neuničljiv in je odprt do neskončnosti, zato nikoli ne popusti. V tem je naše upanje.

Aksiom: vselej bo vsaj en subjekt inovacije.

In vselej bo vsaj ena inovacija.

Subjekt inovacije je zvest. Navzven morda deluje trmasto in nepopustljivo, vendar je zgolj zvest. Zvestoba je v tem primeru najvišja vrednota. Človek je rade volje subjekt inovacije.

Ljudje danes čakajo, da bodo postali subjekti inovacije.

Primer je politika. Politika, zavezana resnici, ne pomeni izvajanja oblasti, ne pomeni uresničevanja strankarskih načrtov, ne pomeni spopadanja za oblast in ne pomeni sklepanja kompromisov, zagovarjanja interesov in dialoga med socialnimi partnerji, temveč pomeni mobiliziranje ljudi.

Politika kot generalna mobilizacija ljudi je zavezana resnici, trenutku nedoločenosti, odprtosti in zmožnosti ljudi, da postanejo subjekti inovacije. V sedanjem času je to na primer splošna mobilizacija ljudi za spreminjanje sveta, ki ga ogrožajo podnebne spremembe, za katere je v celoti dogovoren kapitalizem s svojim pretiravanjem, ki ga ekonomisti sicer ponazarjajo z izrazom gospodarska rast.

Obča volja ljudi zaradi povedanega ni utopična ideja. Če se lahko veliko ljudi obnaša povsem predvidljivo, ker jih nagovarjajo in zapeljujejo piarovci, oglaševalci, motivatorji in drugi, ki skrbijo za javna mnenja, se lahko vedejo tudi tako, kot opisuje Rousseau, ko razmišlja o naravi obče volje.

Govoriti in razmišljati moramo o naravi obče volje ljudi.  Zakaj?

Ker nobena vsakdanja situacija, v kateri se znajdejo ljudje (kot učenci, delavci, potrošniki …) ni taka, da bi od njih terjala razmišljanje v strogem pomenu besede. Vsaka vsakdanja situacija je taka, da terja od njih zlasti konformizem, ki je tesno prepleten z avtoriziranjem vedenja in delovanja posameznikov. To preprosto pomeni, da terja od njih, da se vedno znova vedejo približno enako. V vsakdanjih situacijah so zato ljudje predvidljivo rutinski celo tedaj, ko se zdi, da se od njih pričakuje, da bodo ustvarjalni, kreativni in kritični.

Celo v takih primerih se od ljudi pričakuje, da se bodo navsezadnje še vedno vedli tako, kot se vedejo že od nekdaj. Oblečeni na nov način, počesani na nov način, opremljeni z novimi pametnimi napravami, toda v jedru še vedno natanko taki kot prej.

Vse to je zelo logično. V svetu, v katerem šteje, kot se reče, potrošništvo, šteje količina premoženja, ki ga kdo nagrabi, in šteje privatna lastnina, drugo, kot so na primer egalitarnost, solidarnost, sodelovanje in zaupanje, vključno z vrednotami, preprosto ne šteje.

Štejejo zgolj njihovi simulirani ponaredki, ki jih je mogoče unovčiti, prodati in z njimi iztržiti profit. V kapitalizmu namreč šteje le to, kar je mogoče prodati in ima ceno. Tudi vedenje ljudi je vnaprej določeno, kajti presojati ga je mogoče le skozi očala potrošnje, privatne lastnine, tekmovalnosti in drugega, kar je iz tega registra. Ljudje so zato spontano prepričani, da je vsako vedenje, ki v taki perspektivi ni uporabno, nima cene in iz njega ni mogoče iztisniti profita, nesmiselno. Torej je vnaprej jasno, katerega vedenja bo veliko in katerega malo ali nič. Smo torej daleč od tega, da bi se ljudje svobodno odločali, kako se bodo vedli. Ljudje niso vsi različni in enakopravni, temveč so vse bolj vsi enaki in brezpravni pred Kapitalom.

Resnična politika kot množično grupiranje ali mobiliziranje ljudi pa pomeni, da nenadoma štejejo in dobivajo vrednost, ki nima nobene cene, elementi vsakdanjega življenja, za katere bi predstavniki vladajočega družbenega razreda najraje videli, da jih sploh ne bi bilo. Na primer vera v Jezusa in v komunizem.