1.

Nasprotniki sprememb zakonika trdijo, da so za kulturo življenja, za otroke, človekove pravice, demokracijo in te stvari. Toda spolna morala, ki jo prodajajo pravi, da je vsak spolni odnos zunaj zakonske zveze greh, tisti, storjeni znotraj zakonske zveze, vendar ne z zakoncem (kar seveda vključuje tudi vsa spolna občevanja po civilni razvezi) pa še posebej. So torej nekaj neprimernega, nezaželenega, nekaj, česar ne bi smelo biti. Toda heteroseksualno spolno občevanje je »naravno usmerjeno k otroku« kot sami radi pravijo in včasih se tako zgodi, da tudi greh pripelje do rojstva. Ampak kdo ne odobrava spolnega akta, ne more odobravati življenja, ki je v njem nastalo, mar ne? Če meniš, da bi bilo bolje, če neki par ne bi spolno občeval, potem meniš, da bi bilo bolje, če ta par ne bi spočenjal novega življenja. In ker življenja ni brez spočetja, mora ta, ki si želi, da ne bi bilo spočetij v grehu s tem nujno želeti tudi to, da ne bi bilo tistih, ki so spočeti v grehu. Spolna morala podpornikov kulture življenja torej ne želi, da bi znaten delež slovenskega prebivalstva (mogoče kaka tretjina) sploh kadarkoli živel. Smrtno resna, ta kultura življenja.

2.

Ena najbolj pogosto omenjanih tematik v razpravi o družinskem zakoniku je domnevna legalizacija nadomestnega materinstva. Slovenska ustava namreč določa, da lahko partnerja svobodno odločata o rojstvu otrok. Toda v paru homoseksualcev seveda nobeden izmed članov ne more roditi, zato naj bi pravica, takega para do poroke, slej ko prej vodila v pravico, da par zahteva nadomestno mater, ker lahko le tako izvrši svojo ustavno pravico o svobodnem odločanju o rojstvu otroka. Podporniki spremenjenega zakona skušajo ugovarjati, da je nadomestno materinstvo ločena stvar, ki je trenutno prepovedana in bo to tudi ostala, ampak to je zelo neučinkovita strategija. Uberimo krajšo pot. V Sloveniji obstaja cel kup hetero parov, v katerih je ženska neplodna, bodisi zaradi kake bolezni, bodisi zaradi menopavze. Če uporabimo formulo nasprotnikov zakonika svobodno odločanje o rojstvu otrok + par, ki nima plodne ženske = nadomestno materinstvo lahko torej sklenemo, da je nadomestno materinstvo v Sloveniji že sedaj pravica in to po pravnem redu za ohranitev katerega se nasprotniki sprememb borijo, ker da bodo tako preprečili nadomestno materinstvo. Razumi kdor more.

3.

Ustavna presoja prepovedi referenduma bo zagotovo imela pozitiven učinek. Glede na sestavo in preteklo delo slovenskega ustavnega sodišča ne bi bilo nič presenetljivega, v kolikor bi to referendum dovolilo. Ampak ne glede na odločitev sodišča o referendumu in ljudstva na referendumu (če bi do njega prišlo), je eno dejstvo gotovo: Sodnik, ki bo podprl (uspešno ali neuspešno) razpis tovrstnega referenduma si bo dosmrtno zaprl napredovanje na kak evropski položaj. Na zahodu so na take stvari jako občutljivi in sodba, ki daje večini pravico, da odloča o pravici manjšine, ki večini ne škodi (in jo zahodna Evropa skoraj univerzalno priznava)  bo zanesljivo minirala poskuse bodočih desnih administracij, da takega sodnika »nagradi« s kandidaturami za evropske službe.

In za konec. V kolikor ustavno sodišče prepove referendum, v kolikor ga dovoli in se ga udeleži premalo ljudi, ali v kolikor ga dovoli in ljudstvo spozna, da če je cerkev dovolj močna, da prepreči homoseksualne poroke, potem je morda tudi dovolj močna, da prepreči še kaj drugega (splav recimo) in se odloči, da to možnost zatre v kali, bo srhljivemu »dnevu ljubezni« sledilo pravo in toplo poletje ljubezni. Zato priporočam malo znano, a v vsakem pogledu primerno ameriško pesem Summer of Loving.