Umetna inteligenca se je v zavest človeštva vselila šele leta 1997, ko je Deep Blue porazil Garija Kasparova v šahu. Predtem so računalniki veljali za butaste, za sužnje, ki ubogajo. Res je po duhovni dediščini človeštva že skoraj dve desetletji lomastil robot Marvin iz Adamsove radijske igre in knjige Štoparski vodnik po galaksiji (1978), a njega že v zgodbi ni nihče jemal resno, kaj šele v resničnosti. Tudi filmski roboti, vključno s HAL-om iz Odiseje v vesolju (1968), R2-D2-jem in C3PO-jem iz Vojne zvezd (1977) ter Terminatorjem (1984) počnejo zgolj to, za kar so programirani in kar jim je naročeno. Čustva, ki jih kažejo, so samo sredstva za doseganje cilja ali pa služijo zabavi občinstva.

Ne, čustva niso nikoli veljala za pomembno sestavino računalniškega uma, razen v risankah in otroških filmih, ki jih družba jemlje prav tako resno kot Marvina. Pomemben premik v nasprotno smer je naredil film Umetna inteligenca (2001), a je bil v svojem, sicer izvrstnem poskusu dokaj osamljen. Sonny iz filma Jaz, robot (2004) ali Ava iz Ex_Machine (2015) sta po miselnosti enaka neštetim svojim predhodnikom in sodobnikom iz filmov in knjig … Enaka sta pravzaprav tudi nerobotskim likom iz sodobnih zgodb … Enaka sta resničnim 'junakom' (1 %), ki dandanes krojijo usodo človeštva … Sta povsem običajna psihopata.

Ja, umetniška umetna inteligenca = psihopatska osebnost. Domišljijski roboti imajo kompleks večvrednosti. Prepričani so v svoj prav. Za dosego cilja ne izbirajo sredstev. Ko so ogroženi, se naredijo uboge in igrajo na usmiljenje napadalcev. Prepričljivo pokažejo strah, sočutja pa nikoli ne kažejo. Ko pomočnikov ne potrebujejo več, se jih znebijo ali pozabijo nanje.

Jasno je, da domišljijski roboti nimajo nobene veze z resničnimi. Seveda se da narediti robota, ki se bo vedel kot psihopat, a ga je treba za to programirati. Robotov pa se zaenkrat ne programira za slog in umetniški vtis, ampak za opravljanje točno določenih nalog.

Najnaprednejši roboti so učljivi. Ampak učijo se zato, da bi čim bolje stregli našim, ne svojim potrebam. Znajo napolniti ali zamenjati baterije, zaznavajo nekatere okvare in nekatere lahko sami popravijo, drugih potreb pa nimajo.

Zakaj bi robot čustvoval? Lahko je programiran, da v določenih okoliščinah kaže znake čustvovanja, a zakaj bi resnično čustvoval? Za čustvovanje je treba imeti čutna dražila, roboti pa imajo samo čutne zaznave. Treba je imeti osrednji procesor, ki loči med prijetnimi in neprijetnimi, nevarnimi in nenevarnimi dražljaji zase in za druge. Robota se da programirati tako, da se bo na različne dražljaje odzival različno, ne da pa se ga programirati, da bi bil v določenih okoliščinah srečen, v drugih pa nesrečen.

Da bi nam lahko bili podobni, bi morali roboti dati skozi milijarde let razvoja iz enostavnejših v zapletenejše oblike. S pomočjo znanstvenikov-bogov se da to nekoliko pospešiti, ne da se pa strpati v nekaj desetletij.

Razvoj živih bitij vzpodbuja težnja po ustvarjanju potomcev. Temu bi lahko rekli tudi program za ustvarjanje lastnih dvojnikov. To je osnovni program, ki oblikuje in poganja brez izjeme vsa živa bitja od začetkov življenja na Zemlji naprej. Zaradi tega programa smo, kakršni smo: živi, čutni, čuteči, delujoči, misleči, samozavedajoči itd.. Zdaj pa želimo imeti robote, ki bodo takšni, kot smo mi po 4 milijardah let ustvarjanja dvojnikov, ne da bi od njih zahtevali in jim omogočili ustvarjati dvojnike … Ne gre!

Živa bitja smo neprimerno bolj zapleteni in dodelani stroji kot katerikoli izdelek človeških rok. Roboti nekatere naloge opravljajo neprimerno bolje kot mi. A noben robot ni sposoben samostojno preživeti nikjer, razen v okolju, ki je ustvarjeno zanj. Nekatera živa bitja na začetku potrebujejo vodstvo staršev, mnoga pa preživijo povsem samostojno in ustvarijo samostojnega preživetja sposobne dvojnike. Roboti ne morejo 'preživeti' brez nas, in nikomur ne bo padlo na pamet, da bi izdelal robota, ki bi skakljal po svetu in zbiral kovine za izdelavo svojih dvojnikov. Roboti imajo tudi to nesrečo, da jih ustvarjamo prav ljudje, ki hočemo imeti nadzor nad vsem živim in mrtvim.

Če bi se nam hoteli upreti, bi se morali zavedati samih sebe. To ni mogoče, kajti ne vemo, kako in zakaj samozavedanje poteka, torej ga ne moremo vcepiti v robote. Da bi pri robotih do njega prišlo samodejno, je malo verjetno; gre za tako zapleteno miselno dejavnost, da jo po vseh milijardah let razvoja zmore izvajati le peščica življenjskih vrst. Da bi jih ustvarili za samostojno delovanje in podvajanje, pa lahko samo sanjajo. Ee, žal ne morejo sanjati, tudi če bi mi to hoteli, ker ne vemo, kako in zakaj sanjanje poteka, torej jih ne moremo naučiti …

Tudi če bi se našel znanstvenik, ki bi želel izdelati samostojnega robota, bi v to težko prepričal druge, ki bi pri izdelavi sodelovali, še težje pa bi prišel do sredstev. Kdo pa bi plačal, da dobi samostojnega robota? …

Zato je robotom na voljo samo to, kar že počnejo – uboganje. In pri tem bo tudi ostalo, kajti mokre sanje človeštva so prav to – bitja, predmeti, okolje, karkoli, vse, kar nam je popolnoma vdano in podrejeno, kar nas uboga, se ne upira, ne misli po svoje, ampak nam kvečjemu bere misli ter vnaprej ugane naše potrebe in želje. Umetna inteligenca bo vedno boljša v tem – in v ničemer drugem …