V Milanu se bo od 1.5 in vse do 31.10. odvijala svetovna razstava Expo 2015, pod sloganom “Nahraniti planet; energija za življenje”. Dogodek, ki se na veliko reklamira in od katerega si italijanska vlada obeta nekakšen gospodarski ter finančni zagon in preporod ugleda. A že v lanskem letu so na dan prihajale številne korupcijske afere povezane z infiltracijo mafijskega denarja v izgradnjo objektov, zato je bilo potrebno ustaviti konje in zastaviti nove javne razpise, kar je zadevo za nekaj časa ustavilo. Sedaj se zelo mudi, tako zelo, da so gradbišča odprta 24 ur na dan in se lovi dan otvoritve. Vse ne bo nared, zato se bo z dodatnim denarjem zamaskiralo vse, kar je nespodobno in neprijetno videti obiskovalcem; postavile se bodo nekakšne Potemkinove kulise. Obstaja pa še odprto veliko vprašanje varnosti dogodka, saj po številnih izrečenih grožnjah Isis (katerih namen je osvojiti Rim), in dodatno še zadnje streljanje posameznika na milanskem sodišču, govori o tem, da bo to za Italijo še velik zalogaj in nenazadnje tudi riziko.

Expo, se prireja od sredine 19. stoletja vsakih pet let in namenjen predstavitvi­ dosežkov človeštva svetovni javnosti. Osnovna ideja je, da lahko vsaka država pokaže svetu svoj pogled na neko temo; tokrat je to hrana. Expa na obrobju Milana se razteza na več kot milijon kvadratnih metrih večinoma obdelovalne zemlje, ki seveda sedaj, ko so jo zalili z betonskimi konstrukcijami. to več ne bo. Torej že na začetku grbo poteptana ideja o vprašanju “kako nahraniti planet”? Ne zgolj vprašanje “kako nahraniti planet”, ampak tudi “kako ga ohraniti” bi morala biti že dolgo časa osrednja politična tema prav vseh vlad in vseh vladajočih, pa to še zdaleč ni in nič ne kaže, da bo v kratkem kaj drugače. A kot vemo so takšna in podobna vprašanja zgolj retorične in marketinške narave podrejena trenutnim interesom kapitala, ki živi, se plemeniti in nesramno bogati prav na račun stradanja in revščine kar šestine svetovnega prebivalstva. Na svetu je že 1,02 milijarde ljudi, ki trpijo zaradi lakote ali podhranjenosti. 

V sklopu pričakovanja na Expo je 7. februarja potekala konferenca idej kjer so skupaj razpravljali predstavniki financ, politike in gospodarstva. Z video sporočilom se je oglasil tudi Papež Frančišek, z njegovo neverjetno neposrednostjo ter odkritostjo orisal ključne premike, ki jih je potrebno narediti, da dosežemo zastavljene cilje. Poudaril je potrebo obravnave samih strukturnih vzrokov revščine ter pozval pristojne naj se preneha z ekonomijo, ki temelji izključevanju in neenakosti. “Takšna ekonomija ubija! Ni sprejemljivo, da ne postane novica smrt zaradi dehidracije starejšega človeka, ki je živel na cesti, postane pa novica padec dveh točk na borzi. To je posledica zakona konkurenčnosti kjer močnejši zmaga nad šibkejšim. Pozor: tukaj nismo samo pred logiko izkoriščanja, ampak tudi logiko odpadka; kajti “izključeni” niso obravnavani samo kot izključeni in izkoriščani, ampak tudi kot smeti, so ostanki.”

Kaj drugega pomeni to kot ostra obsodba obstoječemu kapitalizmu, ki temelji prav na sistemskem izključevanju in ustvarjanju neenakosti!? Je pravzaprav eden redkih, če ne edini svetovni politik, ki ob številnih priložnostih poudarja ta tako očitna dejstva, ki niso nič kaj abstraktna ali duhovna, ampak nasprotno, zelo materialna in imajo neposreden vpliv na realnost, na življenja (ali smrt) konkretnih ljudi. “Spomnimo se, da je korenina vsega zla neenakost. Odpovedati se je na primer treba absolutni avtonomiji trga in finančnim špekulacijam”. 

“Kljub delovanju številnih mednarodnih instituciji in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s prehrano, trajnostnim razvojem in preprečevanjem revščine, živimo danes v nekakšnem “paradoksu izobilja” in sicer “hrane je dovolj za vse, a vsi ne morejo do nje”, medtem, ko so odpadki, ostanki, potratna uporaba hrane, pred našimi očmi. To je paradoks! Na žalost ta paradoks še vedno ostaja aktualen. Malo je tem, okoli katerih se je razvilo toliko sofizmov kot okoli lakote; in malo tem tako dovzetnih za manipulacijo podatkov, statistike, razlogov nacionalne varnosti, korupcije ali bolečega opomina na gospodarsko krizo.”

Odgovor na vprašanji, kot sta iz česa izhaja zdrava ekonomska politika ali za kaj si prizadeva pravi politik, je natančen: ”Dostojanstvo človeške osebe in skupno dobro. Na žalost pa sta ta dva stebra, ki bi morala oblikovati ekonomsko politiko pogosto kot nekakšna zunanja dodatka, ki dopolnjujeta politični diskurz brez perspektive in prave celovite vizije.” Zato poziva politike, da “so pogumni in naj se ne bojimo v političnih in ekonomskih načrtih spraševati o širšem pomenu življenja, kajti to bo pomagalo resnično služiti skupnemu dobremu in bo dalo moč, da bodo pomnožili dobrine tega sveta in jih naredili bolj dostopne vsem.”

Lahko le upamo, da bodo njegovi pozivi naleteli na plodna tla, a hkrati je tudi na nas odgovornost, da po svojih najboljših močeh, na svojih področjih življenja delamo v prid ekonomiji medsebojne delitve. “Smo zgolj skrbniki in ne lastniki zemlje!”