Pravijo, da se je Erjavec po zadnjih dogodkih, povezanih z obrambnim ministrom in z njegovim dolgim odstopanjem, bolj kot njegovi sotrpini okrepil na oblasti. A poglejmo najprej nekaj detajlov. V resnici je državni uslužbenec, okrepil pa se je tako, da je sprva pred kamerami izjavljal, da je za odstop ministra Vebra, potem je pred istimi kamerami izjavljal, da je proti, na koncu pa je rekel, da bo upošteval argumente, kot da je znanstvenik. Erjavec seveda ni znanstvenik, odstopanje ministra ni znanstveni proces, obračanje plašča po vetru pa je zagotovo moralno sporno. In tak človek naj bi bil dober državni uslužbenec, za katerega naj bi navijali, da bi imel čim več moči v svojih rokah?

Namesto odgovora na vprašanje se ponuja nadvse zanimiva vzporednica: ko JJ in desničarji udrihajo po rajnki Jugoslaviji, jo potrebujejo, saj drugače ne bi mogli udrihati po njej, kar je seveda logično. To pomeni, da so bolj odvisni od nje kot mi, otroci socializma, saj je ne potrebujemo, da bi krepili oblastne položaje, ki jih tako ali tako nimamo.

Jugoslavija, ki se je spominjamo neobremenjeno, saj nismo odvisni od udrihanja po njej, je bila objektivno pomembna država in je bila pomemben kulturni prostor, v katerem smo se vzgajali. Tito je bil pomemben voditelj in ni bil ciničen, saj je iskreno verjel, da je mogoče zgraditi boljši svet. In ko so jugoslovanski košarkarji zmagali na svetovnem prvenstvu, smo bili srečni, ker so zmagali naši, ne pa Rusi ali Američani.

Kaj bi se zgodilo, če Tito leta 1948 ne bi sporočil Stalinu, da mu lahko zaveže vezalke na čevljih? S svojo potezo je prav gotovo okrepil položaj voditelja in pridobil na ugledu v svetu politike, kjer potekajo siloviti boji za oblast. Svoje sovražnike in nasprotnike je obvladoval, kajti v politiki je dobro, če jih razdeliš, da se prepirajo med seboj. To je stara modrost.

Ko torej govorimo o oblasti, o vladanju, o političnih spopadih za moč, o krepitvi položajev, govorimo o spretnostih, ki jih je Tito prav gotovo imel. Učil se je pri dobrih učiteljih. Stalin je bil izjemno spreten voditelj, ki je znal uporabljati principe in načela vladanja oziroma političnega delovanja tako, kot mu je v določenem trenutku ustrezalo, saj je hotel imeti čim več moči. Lahko rečemo, da je bil fleksibilen.

Fleksibilnost je pomembna, kajti vladanje ni preprosta množica transparentnih postopkov, podprtih z moralo, vrednotami in etiko. Daleč od tega. Vladanje je množica preračunljivih postopkov in procesov, ki terjajo od človeka, da je spreten, elastičen in prilagodljiv. Človek, ki bi se premočno oklepal principov, pa če so ti še tako pošteni, ne bi dolgo vladal. Morda bi bilo njegovo delovanje modro, pravično in pošteno, toda vladal ne bi dolgo časa.

Primerov iz zgodovine je neskončno veliko. Pomembna lekcija za vsakega človeka je zato tale: na oblast ne pridete, ker ste lepi, pošteni, inteligentni, moralni in imate polno malho vrednot, temveč pridete, ker ste dovolj spretni, prilagodljivi in fleksibilni. In tam se ohranite, če ste taki še naprej, drugače hitro odletite.

V Jugoslaviji smo vsi vedeli, da je Tito pragmatičen in prilagodljiv voditelj, ki zna spretno krmariti med Vzhodom in Zahodom. Kot Jugoslovani zato nismo bili ne na eni ne na drugi strani. Bili smo svoji, bili smo nekaj posebnega.

Ko sem bil prvič v Nemški demokratični republiki, me je skoraj kap, ko sem videl, kakšen teror in kakšna beda vladata tam. Ko sem obiskal Češkoslovaško, me je pretresla tamkajšnja revščina, ko sem bil na Madžarskem, pa v Romuniji, kasneje v Albaniji, nisem mogel verjeti očem, čeprav sem do določene mere vedel, kaj se tam dogaja.

Podobno je bilo, ko sem potoval v Grčijo, pa v Avstrijo, Nemčijo, Italijo, saj so bile jugoslovanske meje popolnoma odprte, kajti potrošništvo ni moglo narediti name nobenega vtisa, kapitalistično bahanje pa tudi ne, saj ga je spremljala družbena delitev ljudi in beda, ki je v Jugoslaviji nismo poznali.

Kasnejši voditelji, ki so sledili Titu, niso pokazali niti odstotka fleksibilnosti in pragmatičnosti, ki jo je premogel maršal. Jugoslavija je razpadla skoraj v trenutku, ker se niso bili sposobni niti dogovoriti, da bi se razšli v miru, če že niso mogli živeti skupaj.

Navadni ljudje nismo imeli težav z druženjem z ljudmi iz drugih republik in jih še danes nimamo. Jadranska obala je še vedno ena najlepših na svetu, Ohridsko jezero je čudovito, prebivalci Črne Gore so prijazni, v Srbiji se počutim skoraj kot doma, ker sem tam preživel eno leto v vojski, v Bosno gremo letos na počitnice.

Tito se je torej učil od Stalina, ta pa se je učil pri Leninu, ki je bil oče oktobrske revolucije. Česa se je učil?

Kot rečeno: kdor je na oblasti, skuša utrjevati svoj položaj, kar pomeni, da skuša pridobivati moč. Cinično je vladarjem oziroma oblastnikom očitati, da skušajo pridobivati moč, saj jo skuša pridobivati vsakdo, kdor je na oblasti, če ima količkaj soli v glavi. Kdor je spretnejši, bolj fleksibilen in bolj pragmatičen, ima na koncu več moči kot drugi. Za to tudi gre.

Tito je imel veliko moči. Imel je dobre učitelje, bil pa je tudi spreten. Bil je pameten politik in dober manager.

V resnici pa nihče ne bi smel imeti toliko moči. Tu zato nastopi problem.

Ljudje, ki so na oblasti, bi radi imeli veliko moči, zato niso ravno navdušeni nad idejo demokracije, iz katere izpeljemo načelo, da mora biti njihova želja po moči omejena. Namesto da danes celo strokovnjaki hvalijo oblastnike, kako spretni so in kako dobro si utrjujejo položaje, bi jih morali grajati, a jih ne. Večina ljudi zato še vedno nemočno opazuje spopade za oblast, od katere tako ali tako nima prav dosti, če lahko omenim samo neskončno zategovanje pasu in varčevanje, ki ga ne bo konec.

V partijah bi morala vladati demokracija, vendar praviloma ne vlada. Ko se pojavijo nestrinjanja v kakšni partiji, prvaki strank takoj zatrjujejo pred kamerami, da so notranje trdni in stabilni in poenoteni. To je patetično, kajti če bi vladala demokracija, bi govorili drugače.

Ko govorimo o demokraciji, torej ne govorimo o različnih partijah, temveč govorimo o demokraciji znotraj vsake partije. Imeti več notranje enotnih in trdnih partij, ki se izmenjujejo na oblasti, nima nobene resne zveze z demokracijo.

Demokracije je v kapitalizmu tako ali tako zelo malo, saj je nezdružljiva z njim. Pomembna je taktična fleksibilnost.

A kaj to v resnici pomeni? Stalin je bil prav gotovo taktično fleksibilen in Tito tudi.

Problem je, ker ljudje še vedno naivno verjamejo, da je vladanje stvar posameznika in njegove osebnosti. Toda vladanje je stvar politike, ta pa je nujna razsežnost družbenega sistema produkcije dobrin. V resnici zato ne vladajo politiki kot osebe, temveč vladajo politični in produkcijski procesi, ki se jim osebnosti bolj ali manj vešče prilagajajo.

Moč sistema vpliva na ljudi in njihove osebnosti, ne obratno. Pa vendar ne vpliva na vsako osebnost enako.

Obstajajo osebnosti, ki iskreno verjamejo v boljši svet, in obstajajo osebnosti, ki se zgolj prilagajajo.

Marx je dokazal, da je zgodovina družb zgodovina razrednih bojev. In v kapitalizmu sta samo dva družbena razreda: v enega sodijo lastniki kapitala, v drugega delavci, ki prodajajo lastno delovno silo. Prvi skušajo nadzorovati proizvodnjo dobrin, da bi imeli čim več dobička, drugi ne nadzorujejo ničesar in tudi nimajo dobičkov, saj jim jih oni prvi sproti jemljejo. Med seboj so lahko le v sporu. Tu ni nobene demokracije.

Demokracija bo, ko se bodo ljudje prebudili iz spanca in ko ne bodo več začarani.