Erjavec torej zatrjuje, da ni več imperijev. Če bi vzel v roke knjigo Deciphering Capital, ki jo je spisal Alex Callinicos (2014), bi razmišljal drugače, saj bi skozi natančno, skrbno branje počasi doumel, kako deluje kapitalizem kot sistem in kakšna je njegova usoda; ne mislim le na usodo kapitalizma, temveč tudi na usodo gospoda Erjavca. Ker pa knjige zagotovo ne bo vzel v roke, saj ga usoda kapitalizma sploh ne zanima, ker ga zanima predvsem lastna usoda, saj zmotno verjame, da vlada, čeprav je zgolj začasni državni uslužbenec po volji ljudi, jasno pa je tudi, da ne bo prebral Marxovega Kapitala,bo še naprej vztrajal pri svojem mnenju in se pridružil množici ljudi, ki danes prispeva k tiraniji mnenj in slepo verjame, da z njimi razlaga svet, kakršen je v resnici. V resnici je množica zgolj pokorna in zaslepljena, kar tudi pomeni, da njeni člani ne vedo, kako živijo posamezniki, ljudje iz krvi in mesa, ko se trudijo preživeti. Beda njihovih mnenj, če smem parafrazirati Marxa, je globoka, velikanska in vseobsežna. Namesto da bi razumeli, da je kapital vrsta izkoriščevalskih odnosov med ljudmi, verjamejo šarlatanom ter se ukvarjajo z medsebojnimi odnosi in s prihodnostjo, kot da so v celoti odvisni od njihove volje, plimovanja morja in položaja Lune na nebu, obenem pa naivno verjamejo, da je medsebojno tekmovanje kapitalistov dobro za vse ljudi. Dobrega je malo, Zla je veliko, ljudje pa so še naprej v glavnem vraževerni.

Danes vse bolj prevladuje ideologija vraževerja, jasnovidnosti in individualne psihologije, ki nalaga ljudem ukvarjanje s seboj, duhovno rast in osebnostne preobrazbe, kot da bodo posamezniki skupaj s svojo osebnostjo, čustvenim količnikom, temperamentom in kognitivnimi zmožnostmi spreminjali tudi kapitalistične odnose. Iluzija je velika in simptomatična, kajti prenos pozornosti z odnosov na posameznike je objektivno v službi Kapitala, saj ljudje, zaposleni s seboj, niso pozorni na odnose in niti ne morejo biti, zato se ti nemoteno kot metastaze bohotijo še naprej in omogočajo povečevanje družbenih razlik.

Namesto revolucionarne subjektivnosti, za katero se je Marx zavzemal vse življenje, imamo tako vse bolj opraviti z navidezno poduhovljenimi brezobličnimi osebnostmi sodobnih potrošnikov, ki delajo na sebi in podlegajo nadjazovskim imperativom, zaradi česar ne vedo niti tega, kako zelo podložni so.

Kdor vsaj malo spremlja dogajanja na svetovnih trgih, bere poročila strokovnjakov in zna uporabljati zdravo pamet, ve, da je kapitalizem v dolgi depresiji in bo še naprej ujetnik uničujočega delovanja, zaradi katerega bo v zraku še več metana in ogljikovega dioksida, velikanska večina ljudi pa bo še naprej životarila. Kapital se bo pospešeno kopičil v rokah elite, neenakosti v svetu bodo še večje in oblast bo še bolj koncentrirana v ozkih krogih ljudi. Razvijanje osebnosti ne bo prispevalo k omilitvi podnebnih sprememb in ne bo ustavilo taljenja ledu na Grenlandiji, duhovna rast ne bo vplivala na zakon profitabilnosti in vseživljenjsko kritično razmišljanje ne bo zmanjševalo korporativnih profitov.

Najpomembnejše pri tem pa je, da še naprej vztraja razlaga dolge depresije, ki je nadvse preprosta in povsem zgrešena, ima pa dolgoročne empirične posledice: krivi so ljudje, ker premalo zapravljajo, ker nočejo pokazati dovolj velikega zanimanja za blago in storitve. Če bi torej ljudje več zapravljali, bi korporacije več proizvajale, lastniki kapitala pa bi vlagali denarce v nove proizvode in izdelke in storitve in vsi bi bili srečni.

Nevarnost je torej velika: vselej so krivi ljudje, nikoli ni kriv sam sistem. Pozornost se zato usmerja na posameznike, saj je sistem preveč zapleten, da bi se ga splačalo misliti.  

Dolga depresija zato ni le polom kapitalizma, temveč je tudi katastrofe za same ljudi, ki še vedno ne razmišljajo o revoluciji, kot so razmišljali Francozi v času razsvetljenstva.

Razsvetljenstva je malo, depresije je veliko. Ljudje imajo mnenja, led na Antarktiki in Grenlandiji se pospešeno tali, spektakli pa še naprej privabljajo milijonske množice in jim ponujajo zabavo.  

Sodobne vlade prav zaradi v zabave pogreznjenih ljudi nemoteno nadaljujejo neoliberalno politiko, ki je včasih še bolj brutalna od tiste, ki sta jo nekoč zastopala pokojna Reagan in Železna lady. Še bolj odkrito in podprto s sofistiko zagovarjajo privatiziranje vsega, še bolj se priklanjajo korporacijam in jih vabijo, včasih jih dobesedno rotijo, naj vlagajo pri njih, obenem pa na dolgo in široko razlagajo ljudem o potrebi po morali, vrednotah, etiki, prijaznosti in lepem vedenju. Neenakosti med ljudmi naraščajo, kar je seveda povsem pričakovano, zato je v zraku poleg metana in ogljikovega dioksida še več žargona o družbah znanja, o pomenu vseživljenjskega učenja, o priložnostih za mlado in staro, ki naj bi se odpirale zaradi njihove kreativnosti, intelektualne spretnosti ali močne volje. Ljudje naj bi tako vse bolj verjeli, da se bodo osvobodili vseh mogočih spon, če se bodo pridno učili, dobro vzgajali, napenjali možgane in ustvarjali prave podjetniške ideje. Kontradikcije kapitalizma naj bi tako izginile kar same od sebe, čeprav je vsakomur, ki je prebral vsaj Kapital, popolnoma jasno, da brez koherentnih političnih strategij za zmanjševanje neenakosti le-te ne bodo nikoli manjše, ampak bodo samo še večje.

Psihologiziranje vsakdanjega življenja ljudi, siljenje posameznikov k delu na sebi in osebnostni rasti zgolj maskira to, kar po Erjavčevem mnenju sploh ne obstaja: imperialistično moč ZDA, Rusije, Kitajske in Nemčije. V taki perspektivi ni tako rekoč nikogar, ki bi sploh znal in upal postaviti pod vprašaj logiko globalnega Kapitala, domnevno svobodnih globalnih trgov in korporativno moč mednarodnih kapitalističnih konglomeratov.    

Maskiranje je kajpak nujno za ohranjanje kapitalističnih razmerij, ki ne prenesejo zamisli o egalitarnosti. Zaslepljenost ljudi, o kateri govorim, je nevarna tudi zato, ker ljudje vse manj berejo in ne poznajo lastne zgodovine. Tako na primer ne poznajo niti del modernih avtorjev, ki razmišljajo o egalitarnosti.

Temeljno spoznanje teh velikih mislecev je vendarle izjemno preprosto: posamezniki imajo pravico do zaščite pred nekontroliranimi posledicami delovanja sistema, v katerem živijo. Natanko v tem je jedro zamisli o enakih možnostih, za katere mora skrbeti država, ne pa trgi. Ti po definiciji ne morejo skrbeti za pravičnost in enake možnosti ljudi.    

Kapitalizem je namreč v jedru nepravičen sistem, ki temelji na izkoriščanju ljudi. Vsak poskus povečevanja družbene egalitarnosti zato nujno sproži konflikt s samo logiko kapitalizma, kot piše v knjigi Equality Alex Callinicos (2000).

Tu prepoznavamo tudi absurdno naravo psihološkega usposabljanja ljudi v kapitalizmu. Absurd je, da posamezniki, pa naj bodo še tako osebnostno razviti in duhovno okrepljeni, ne bodo zaradi tega čisto nič manj izkoriščani in podrejeni nepravičnostim kot prej.

Samo konflikt, spor s kapitalizmom lahko odpre vrata v boljši svet, ki bo komunističen, kar pomeni, da bo organiziran po načelih demokracije, tega, kar je skupno ljudem, egalitarnosti in pravičnosti, ne pa po načelih izkoriščanja, privatiziranja in neenakosti.