'Nevidna roka trga' je bajeslovno božanstvo vere v neskončno rast dobičkov. Kot za vsa božanstva vseh ver tudi zanjo velja, da ni nikoli obstajala, ne obstaja in ne bo obstajala, ker ne more obstajati. Napoti ji stoji prav to, kar naj bi jo usmerjalo – sebična in pohlepna človeška narava.

Nevidna roka trga predpostavlja, da je to, kar je dobro za alfa samca, dobro za celotno krdelo. Poglejmo! Za alfa samca je dobro, da ni lačen, tudi če vlada lakota. Za člane krdela je torej dobro, da si trgajo od ust in dajejo njemu, čeprav jih bo zaradi tega poginilo več, kot če bi bil tudi on lačen. Za alfa samca je dobro, da naskoči vse breje samice, ki jih lahko. Za ostale samce v krdelu je torej dobro, da tega ne počnejo, čeprav zaradi tega ne bodo imeli potomcev. Dobro je tudi za samice, čeprav je alfa morda neploden ali ima spolno bolezen. Dobro je za vse krdelo, čeprav je njegova genska pestrost zaradi tega manjša. Za alfa samca je dobro, da se v primeru bitke izogne spopadu. Za ostale samce je torej dobro, da ga ne napadajo in ne skušajo postati alfa samci, dokler ne pogine naravne smrti. Za vse krdelo je dobro, da ga branijo pred napadi drugih samcev in krdel, četudi pri tem sami utrpijo poškodbe ali izgubijo življenje.

Zveni smiselno? Kot bajke o nevidni roki trga …

Človeške roke so vse prej kot nevidne. Poglejmo samo na vrt! Tam, kjer brkljajo človeške roke, je vse polno gole zemlje, na kateri ne raste nič, v kateri ni življenja, ki se suši in spreminja v neploden prah. Kjer brkljajo človeške roke, so rastline posajene po vrstah, urejeno druga ob drugi, vse enake, kot vojaki različnih enot vojske na paradi tretjega rajha. Če hočejo, da iz tega čuda kaj zraste, morajo človeške roke garati od jutra do noči, puliti plevel in trebiti škodljivce, gnojiti, zastrupljati in zalivati, pa še potem vse skupaj rad vzame vrag.

A kaj bi se zgodilo, če bi se te roke umaknile in pustile, da vrt raste po svoje – če bi udejanile načelo 'nevidne roke vrta'? Glej čudo: vrt bi se kmalu bujno zarastel do zadnje zaplate, bil bi poln neverjetno raznolikega življenja in nobena zmerna naravna nesreča mu ne bi prišla do živega. Marsikaj iz prejšnjega vrta bi umanjkalo, a bi namesto tega rastlo kaj drugega. Vse bi bilo uporabno in skoraj vse užitno. Roke bi morale samo nositi k ustom …

A dokler so na svetu človeške roke, lahko o nevidni roki česarkoli samo sanjamo. Ljudje (ne vsi posamezniki, ampak človeštvo kot vrsta) vplivamo na svet okoli sebe. V človeški naravi je, da si prizadevamo čim več sveta ukrojiti po svoji meri, pa če je to dobro za nas ali ne (praviloma ni). Bliže smo položaju alfa osebka, bolj krojimo vse, kar lahko, kolikor se le da. Bolj smo sebični in pohlepni (kar skoraj vedno sovpada s položajem), manj nam je mar za dobrobit ostalih članov krdela, vključno z našimi najbližjimi. Ne ukvarjamo se s tem, ali je naše početje ljudem bolj v korist ali v škodo. Ne ustavijo nas pravila, predpisi in grožnja kazni, v mnogih primerih niti same kazni. Ustavi nas zgolj to, da nam drugi trajno onemogočijo delati, kar delamo, če ocenijo, da je to potrebno za njihovo dobrobit (uradno za dobrobit skupnosti).

Nevidna roka trga pravi, da moramo najbolj sebične in pohlepne primerke naše vrste vreči v živalski vrt. V vrtu morajo biti neenakomerno razporejene osnovne dobrine v količinah, ki zadostujejo za preživetje vseh vpletenih (za poskus je lahko katere tudi malo več ali manj). Alfam je treba dati na voljo množico navadnih (zmerno do pomanjkljivo sebičnih in pohlepnih) osebkov ter jim pustiti, da si jih vsak podredi, kakor zna in kolikor mu jih uspe. Nato je treba od živalskega vrta dvigniti roke oziroma ga prepustiti nevidni roki vrta – in to je po trenutno najbolj sprejetem evangeliju vere v neskončno rast dobičkov najboljše za vse vpletene.

Kaj se zgodi v takšnem zverinjaku, je jasno – nastane zverinjak. Nastane vojna. 'Zverine' pričnejo kmalu hirati, zbolevati in umirati; če ne zaradi bojnih ran, pa zaradi pomanjkanja te ali one osnovne dobrine, predvsem pa zaradi stalnega strahu pred nasiljem in pomanjkanjem. To velja za vse – tudi za alfa osebke. In to je baje najboljše možno stanje družbe, odkar smo se začeli igrati civilizacijo …

Nevidna roka trga bi bila možna le, če podjetniki ne bi prepričevali, podkupovali in izsiljevali delavcev, državnih uradnikov in strank, ampak bi samo (pro)izvajali (pod pogoji delavcev) in prodajali (pod pogoji strank), se združevali in širili ali razpadali in se manjšali – in nič drugega. Nevidna roka trga bi bila možna le, če bi bili ljudje tako redoljubni, da zakonodaje sploh ne bi potrebovali, ker bi vsi vedno in povsod ravnali tako, kot je najbolje za vse.

V svetu, ki ga živimo, pa so nevidne roke trga samo roke najbolj vplivnih, sebičnih in pohlepnih trgovcev.