Piše se leto 2055. Pogled nazaj pove vse, le da je že dolgo prepozno.

Čez ljudi so se na začetku 21. stoletja valile številne ideje. Vsak dan so jih preplavljale kot neustavljiva plima. Morda je bilo mišljeno, da se bo z njimi kdo ukvarjal, morda pa tudi ni bilo; pravzaprav je šlo bolj za tiranijo mnenj. Ljudje so bili do zamisli v glavnem brezbrižni, saj jih je bilo preprosto preveč. Toda ena sama je kljub temu prevladala, pa čeprav ni vgravirano v granit, da bi tudi morala: potrošništvo.

Ni zmagala ideja komunizma, ni zmagala ideja demokracije, ni zmagala ideja solidarnosti, egalitarnosti ali trajnostnega razvoja. Zmagala je nora ideja, blazna zamisel, da so ljudje zgolj potrošniki in čisto nič drugega, da morajo nenehno trošiti in vlagati in porabljati denar in napredovati, da mora ves čas vse rasti, da ne sme biti praznega prostora, da mora biti čisto vsak dan do vrha napolnjen z dejavnostmi, ki so nekaterim in samo nekaterim prinašale velikanske dobičke.

In ljudje so trošili. Trošili so vse, kar se je dalo: nafto, plin, premog in vse drugo. V zrak so pošiljali milijarde ton ogljikovega dioksida in metana letno, toda videti je bilo, da to ni nikogar preveč vznemirjalo. Vznemirjali so se nekateri znanstveniki, vendar so jih dolgo časa zgolj polivali z gnojnico, veljalo pa je tudi, da so podkupljeni ali pa preprosto nekompetentni.

Potem je nekdo kljub vsemu izračunal, da bi potrebovali še nekaj planetov, če bi hoteli vsi ljudje na Zemlji živeti, kot so živeli Američani ali Evropejci. Nenehno so jim govorili, da bo z razvojem za vse poskrbljeno in da bodo lahko vsi živeli kakovostno in bogato, toda to je bilo eno samo neskončno dolgo zavajanje. Novih planetov preprosto ni bilo in milijarde ljudi so morale živeti na Zemlji.

Na Zemlji so lahko živele kakovostno in udobno samo elite. Vsi drugi preprosto niso mogli, ker ni bilo dovolj energije in vode in vsega drugega, kar ljudje potrebujejo za tako življenje. Taka so empirična dejstva, take so številke. Vse drugo je ideologija, ki je lahko komu všeč, ni pa nujno, da mu je.

Vsak otrok ve, da neskončna rast na planetu, ki ne raste, ni mogoča. In planet Zemlja ni vsak dan večji, kar je tudi vsakomur jasno. Laž o nenehni rasti vsega je zares skoraj neverjetna; preprosto neverjetno je, da so ljudje tako dolgo časa verjeli vanjo in obenem govorili o trajnostnem razvoju.

Spremembe v ozračju niso bile nepričakovane. Če spustite v ozračje na milijarde ton ogljikovega dioksida, ki ga tam še nikoli ni bilo, morate računati, da se bo vreme zelo spremenilo. In če dodate še metan, na primer zgolj tistega, ki ga vsak dan v zrak spustijo vse krave in vsi biki tega sveta, je zadeva še jasnejša.

Temeljni princip takega življenja je bil razviden z Lune: nikoli mi ni dovolj. Vsak dan hočem imeti več. Tako so živeli ljudje; tako so živeli nekateri ljudje.

Vsi drugi so bolj ali manj naivno verjeli, da bi lahko živeli enako, če bi se le malo potrudili, če bi nekoliko potrpeli, če bi potrpežljivo čakali na gospodarsko rast.

In so čakali. Seveda so čakali zaman, saj je bila rast za vse zgolj iluzija.

Ozračje je medtem akumuliralo gigantske količine toplotne energije. Na začetku leta 2015 so že vedeli, da bo to leto najbolj toplo v zgodovini merjenja temperature. Tudi oceani so vsrkavali velikanske količine energije. Znanstveniki so namestili veliko najboljših merskih naprav po vsej Zemlji, da bi jo izmerili. In so jo; izmerili so jo zelo natančno: količina energije je naraščala po stopnji 0,6 W/m². A ljudje si niso predstavljali, kaj to pomeni, čeprav so že takrat izračunali, da je te dodatne energije toliko, kot če bi vsak dan eksplodiralo 400 000 atomskih bomb, kar pomeni v desetih dneh 4 milijone, v enem letu pa 146 milijonov takih eksplozij. Kljub temu je bilo v tistih časih celo popularno biti zanikovalec podnebnih sprememb, nekateri ljudje pa so celo služili denar tako, da so ideje, češ da si znanstveniki vse skupaj izmišljujejo, z dobičkom prodajali na srečanjih, konferencah, seminarjih in povsod drugje.

Vsa ta energija bi morala v vesolje, če bi bilo vse normalno oziroma v ravnovesju. Pa ni šla nikamor, ampak so jo v glavnem vsrkavali oceani in se segrevali. Sočasno so v številnih šolah po vsem svetu otroke učili, učili pa so jih celo kritično misliti.

Učinka takega učenja ni bila skoraj nobenega, poraba fosilnih goriv se je povečevala iz dneva v dan, politiki, ekonomisti in piarovci pa so navdušeno govorili o rasti.

Ljudje torej niso zmanjševali količine ogljikovega dioksida v zraku, temveč so jo povečevali. Bili so zadovoljni nad novimi nahajališči nafte, premoga in zemeljskega plina. Živali in rastline so izumirale, toda večina ljudi ni niti vedela, da se to dogaja. V glavnem so bili uspavani s pravljicami, da lahko dosežejo karkoli, da lahko naredijo karkoli, da lahko obvladujejo naravo po mili volji. Ker so bili uspavani, so kratko malo verjeli.