Dobil sem še eno pismo. Nazadnje si pisal tudi o protestu. Napiši kaj o pogojih možnosti upora. Pod kakšnimi pogoji bi se ljudje lahko uprli? Kaj se mora zgoditi, da se poenotijo? (Konkreten primer: 10 ljudi ve, koliko je ura glede neke štale. 10 ljudi bi se lahko uprlo po vsej logiki. Nasprotno s tem pa je slika povsem druga: 1 se upre, 3 se potuhnejo, 5 se jih dela neumnih in lezejo v rit in še ostale tlačijo v drek, 1 je odkrito 'za' nepravičnost in tega niti ne skriva)???? Torej.

Aksiomi anarhizma so vsekakor jasni. Iz njih nujno sledi anarhizem, iz njih sledi demokracija kot beseda, ki označuje praktično (z)možnost posameznika ali ljudi, da si vzamejo besedo, da v polju družbenega, ki je vselej nekonsistentno ter zavezano notranjim kontradikcijam in razcepom, samozavestno storijo, kar je prav, kar je povezano z visokimi etičnimi in moralnimi standardi.

Toda sledi le, če se ljudje tako odločijo, če svobodno naredijo, kar je njihova dolžnost. Če se ne odločijo, je na svetu zgolj še več istega, kar pomeni še več štale, svobodnih trgov in nič svobodnih ljudi. Kdaj se torej ljudje uprejo? Kaj se mora še zgoditi, da se bodo uprli norosti Kapitala? Poglejmo najprej v kako dobro knjigo. Na primer tole: Devin Rose. The Protestant's Dillema.

Avtorjeva osnovna zamisel je dobra: moja pot se je začela tako, da me je spremljalo tveganje, da je bog realen, da me ljubi in da je vreden zaupanja. Potem doda: zaupal sem mu in začutil dovolj zaupanja, da sem se začel spraševati – o sebi.

Zamisel je, kot rečeno, res dobra. Poglejmo, katere elemente zajema.

Najprej je odnos do boga. O tem je v zadnjem času razmišljal tudi Descartes, zlasti pa sta razmišljala Spinoza in Leibniz. Človekov odnos do njega je zaznamovan s tveganjem, pa tudi z zaupanjem. Človek zmore zaupanje, zmore pa tudi spraševanje o sebi. Torej ima pri sebi vsa potrebna orodja.

Pri tem je ključno spoznanje, da bog ni Gospodar tam zgoraj, ki prišepne človeku, kaj naj naredi. Ne, to je molčeči bog, kot ga razume Jezus. Ničesar ne reče, obenem pa v odnosu do njega človek čuti, da ima sam dolžnost, da nekaj naredi in si pove, kaj naj naredi, kaj mora storiti, da bo na ravni lastnega odnosa do boga, ki ga prepozna kot nekaj realnega in zaupanja vrednega.

Sedaj imamo dovolj elementov za resno razmišljanje o subjektivnosti sodobnega potrošnika, ki je do vratu pogreznjen v kapitalistično štalo. Zastavlja se vprašanje. Ali se bo uprl, se bo sploh skušal izvleči? Ali pa se bo popolnoma sprijaznil z vsem?

Obstaja veliko tveganje, da se bo povsem sprijaznil in predal orožje pred Kapitalom. Tega ne moremo zanikati. Toda veliko bolj nas zanima možnost, da se vendarle upre.

Da bi se ljudje nečemu uprli, morajo najprej vedeti, da je tisto, čemur bi se lahko uprli, upiranja vredno. Torej morajo misliti. Ko mislijo, pa so že na dobri poti, kajti razmišljanje samo je že upiranje. Narava takega upiranja je res nenavadna in radikalna: človek, ki misli, nikomur ne želi storiti žalega, pa vendar se upira. Čemu se upira? Upira se vsem mogočim poskusom, da bi si ga kdo podredil. Misel je namreč že najvišja avtoriteta, zato razmišljajoči človek ne uboga, se ne pusti zapeljati in se ne podreja.

Človek, ki misli, predstavlja in zastopa upor v družbenem polju. Tak človek ni hlapec, kar pomeni, da je tudi pogumen. Kdor je pogumen, ve, da tvega, in kdor tvega, mora zaupati. Na primer v boga kot najvišjo avtoriteto.

Zadeva je sedaj nekoliko drugačna kot na začetku. Na začetku je zaupanje v boga, to pa pomeni zaupanje v kontingenco ali radikalno nenapovedljivost prihodnosti.

Ali je mogoče linearno preiti k upiranju in ga načrtovati? Ni mogoče, saj vodi načrtovanje le v slabo neskončnost. Odločitev za upor je nujno kontingentna. Upiranja zato ni mogoče zahtevati, terjati, ukazati, pričakovati. Potreben je dogodek, ki je kontingentne narave. Torej je nepredvidljiv.

Kar je nepredvidljivo, se lahko zgodi kadarkoli. Torej se ljudje lahko uprejo vsak trenutek. Toda svoboda, zaradi katere se lahko uprejo, ni na koncu neke poti. Ni učinek dejstva, da na primer ljudi zatirajo, in ne pomeni, da se bodo uprli, ko bo zatiranja dovolj, ko bodo razumeli to ali ono. Tega nikoli ne boste doživeli; nikoli ni dovolj. Ali pa je vselej že preveč. Tako je osnovno spoznanje o naravi premikanja po Moebiusovem traku.

Ljudje se bodo torej svobodno uprli šele, ko bodo v to prisiljeni. Nič se ne bo zgodilo spontano. Toda kaj pomeni taka prisila? Kako prisilite človeka, da je svoboden?

V resnici ga ne morete. Prisili se lahko le sam, pa še to pod pogojem, da se prek zunanje instance odmakne od samega sebe, da postavi samega sebe pod vprašaj. Ne gre za iskanje pravega sebe, temveč ravno za nasprotno: za odpoved pravemu sebi.

Človek, ki se odpove pravemu sebi, je odprt do boga, to pa pomeni, da je odprt do odpiranja in kontingence. V radikalnem smislu se vse drugo res zgodi spontano. Ko so torej izpolnjeni osnovni nujni pogoji, se spontano zgodi, kar se mora zgoditi, to pa je – novo. Kako to razumeti?

Temeljni način človekovega zaznavanja in razumevanja sveta je tisti, ki ga je razvil Platon: realnost vselej razlagamo v svetu idej. Obstaja realnost brez reda, pomena in smisla, obstaja pa tudi realnost, ki jo tvorijo ljudje, in sicer tako, da oblikujejo red, pripisujejo pomene in pripisujejo smisel. Vse to naredijo le v odnosu do avtoritete, ki je v zadnji instanci kajpak bog.

In prav tu je jedro odgovora na vprašanje, kdaj se ljudje uprejo. Bog je Veliki Drugi, kot ga je imenoval Lacan, zanj pa je ključno natanko tole: Drugi ne jamči za nič, čeprav obenem paradoksno jamči za karkoli, ne jamči pa za Vse. To pomeni, da ni Gospodar, ki vleče nitke, določa usode ljudi ali jim izpolnjuje želje. Drugi ne dela nič od tega in sploh ne dela nič. Jamči kvečjemu za to, da se človek kot subjekt lahko svobodno odloči – za nekaj novega. In šele ko se odloči za nekaj novega, to novo tudi določa in artikulira, ne prej.

Na začetku torej ni vednosti, kako se upreti, ampak je na koncu. Ustvarjamo jo za nazaj. Na začetku je novo in je človekova odprtost do novega.

Povedano drugače. Človek kot subjekt se lahko svobodno odloči, da ustvari novo normo, s katero kasneje za nazaj presoja življenje in svojo eksistenco. V tem je danes ključni problem kapitalističnega življenja: ljudje vse preveč verjamejo v ponujene norme, ki nastajajo na kapitalskih trgih, se jih oklepajo ali pa so cinični do njih. V vsakem primeru so odvisni od njih, čeprav obenem verjamejo, da so še kar svobodni, ko v trgovinah izbirajo med ponujenim blagom.

Zares svoboden človek se vede povsem drugače: povsem kontingentno potegne potezo, ki ni zavezana nobeni normi – in vzpostavi novo normo. V tem je bistvo človekove svobode.

Misel zato lahko zagrabi ljudi, vendar jo mora najprej nekdo artikulirati, potem pa mora biti vsaj kritična masa ljudi dovolj odprta do nje, da jo prepozna, jo artikulira in se začne ukvarjati z njo. Je pa nujno, da se to prej ali slej zgodi, ker je to zapisano v sami objektivni realnosti sveta. In natanko v njej so ideje vselej že materialistične in imajo materialno moč.