Živimo v neoliberalnem svetu Kapitala, ki je orgiastičen sam po sebi. To je tudi svet ekonomskega novoreka, pa kapitalističnega žargona, ki ga politiki, ekonomisti in drugi vrtijo vsak dan v vseh mogočih oblikah, na vseh mogočih koncih sveta, da bi začarali ljudi in jih spreminjali v ubogljive potrošnike in še bolj pridne delavce. V glavnem je vse v redu, vse raste, vsi naj bi bili srečni – podoba raja. Toda sredi tega raja se dogaja nekaj, kar obenem čudi in nas pušča povsem hladne. Govorim o empiričnem dejstvu, da je slovenska vlada v zgolj treh tednih ob tri ministre, od katerih sta dve ministrici za šolstvo in znanost. Kdo bi porekel, da to vendarle ni nič čudnega, saj se podobne zadeve dogajajo po vsem demokratičnem svetu. Lahko bi dodali, da obstaja celo verjetnost, da pri stotih zaporednih metih kocke stokrat zaporedoma pade šestica in da ne bi bilo čisto nič čudežnega ali čudnega, če bi se to zares zgodilo. Pa vendar je tu še nekaj, kar je vredno dodatnega razmisleka, saj je problematično skoz in skoz, v radikalnem smislu pa je celo usodno.

Ne smemo biti naivni. V poblaznelem kapitalizmu se nujno dogaja tudi tole.

V vsakdanjem življenju smo navajeni na tale tip razmišljanja: sicer vem, da je to, kar pripovedujem ljudem, privlečeno za lase in ni vredno počenega groša, vendar obenem verjamem, da so zgodbe vendarle smiselne in koristne; in dokler so mi še drugi ljudje pripravljeni verjeti, bom nadaljeval s svojim početjem. Po domače: človek dela eno, govori pa drugo, ker verjame. Ali pa obratno, saj je vseeno.

Manj znan je način delovanja, ki je nekoliko drugačen. Verjamem, da govorim in počnem neumnosti, toda ljudje so mi pripravljeni verjeti na besedo, zato bom nadaljeval s svojim početjem, ker vem, da je to lahko dobro zanje.

Še manj znana pa je tretja možnost. Človek kratko malo neha verjeti, da lahko kaj koristnega ali smiselnega naredi oziroma pove, zato dela kr neki, obenem pa upa, zavestno ali nezavedno, da ga bo kdo pri tem ustavil in mu preprečil, da bi še naprej delal škodo.

Najhuje je torej takrat, ko človek samemu sebi ne verjame več. Dokler vsaj nezavedno verjame, da so vsaj drugi ljudje pripravljeni verjeti njegovim nebulozam, še nekako gre, ko pa neha verjeti, da bi drugi še lahko verjeli, je zares hudo.

Tak človek se ne more več nadzorovati in obvladovati; pravimo, da je povsem izgubil kompas.

Živimo v svetu, ki je že zdavnaj izgubil kompas, zato ni nenavadno, da živijo tudi ljudje, ki so ga prav tako izgubili. V svetu brez kompasa je namreč človek, ki ga ima, prej ali slej pogubljen.

Izbiranje kandidatov za ministra ali ministrico, kot se ga loteva gospod Cerar, je tako problematično, da terja zgornji razmislek. Očitno je namreč vsaj to, da visoki etični in moralni standardi, ki jim lahko prištejemo še kup vrednot, v katere naj bi verjel, kratko malo ne delujejo. Ali pa delujejo celo preveč, kajti vsak človek ima vsaj en simptom, kot bi rekel Freud, kar pomeni, da ni nihče povsem čist. Svetnikov je na tem svetu zelo malo, zato ni mogoče sestaviti vlade, v kateri bi bili neoporečni ljudje.

Gospoda Cerar morda ve, da ni svetnikov na tem svetu, zato ima dve možnosti. Prva je, da zniža moralne in etične standarde, si reče, da je svet pač v klincu, da bolje ne bo nikoli in da je najbolje vesti se po načelu kamor gre bik, naj gre pa še štrik.

To bi v poblaznelem neoliberalnem svetu pomenilo, da je čisto vseeno, kdo je minister. Rečeš na primer sosedi, če ima pet minut časa, ona reče, da ga ima, pa jo predlagaš za ministrico za visoko šolstvo. Gospa je sicer absolventka osnovne šole ali pa je prepisala diplomo od kakega diplomanta, toda to v norem svetu preprosto ni več pomembno. V takem svetu namreč simbolni zakoni ne delujejo več. Vse je mogoče, nič ni več pomembno, cinizem je geslo dneva.

Prav zaradi cinizma vsi dobro vemo, kako problematično je sklicevanje na visoke moralne standarde, saj se jih tisti, ki se nanje sklicujejo, preprosto ne držijo, držati pa se jih ne morejo, ker je geslo samega sistema, v katerem delujejo, cinizem, ne pa visoki moralni standardi.

Druga možnost, ki jo ima na voljo gospod Cerar, je tale. Ugotovi, da je Kapital res absolutni gospodar, da na primer korporacije kupujejo Telekom izključno zaradi profitov, kar pomeni, da jim dol visi za napredek in delovna mesta in vlaganja in ne vem kaj še, potem pa to javnosti naravnost in odkrito pove. S tem bi sicer prehitel vse nas, ki delamo analize delovanja kapitalizma, toda kakšne posebne škode to ne bi sprožilo.

Potem bi gospod vzel v roke Marxov Kapital, organiziral študijske krožke po vsej deželi, podržavil banke in velike korporacije, razglasil socializem ali komunizem in rekel Kapitalu jebi se, lučka. Ljudstvo bi se prebudilo iz stoletnega spanca, začelo bi množično obiskovati študijske krožke, bralo bi, se pogovarjalo na veliko in ugotavljalo, da se dejansko da živeti tudi drugače kot večno frustrirani potrošnik. Potem bi tudi ugotovili, da je podnebje sesuto do konca, da je treba nekaj narediti, če je sploh še čas, zato bi sprejelo zakon, da je treba zavihati rokave, da je vsak dolžan nekaj narediti za državo in za občo blaginjo, to pa bi tudi zares naredili.

Moralni standardi bi nenadoma začeli delovati, ljudje bi vse povprek dojemali, kaj etika sploh je, držali bi se dogovorov, cinizem bi izpuhtel, kot skopni pomladanski sneg, zopet bi čutili življenjsko radost in energijo, depresije bi bilo zato vse manj, ljudje ne bi delali samomorov, ker zanje preprosto ne bi bilo več razlogov, svetu bi počasi zavladala egalitarnost, zavladalo bi bratstvo in zavladala bi svoboda, novorek bi izginil, žargon bi se prenehal vrteti, ljudje bi počeli to, kar je v njihovi naravi – razmišljali bi.