Nekdo me je pred dnevi povprašal, zakaj sem žalosten. Rekel sem mu, da bom na vprašanje izčrpno odgovoril. Lahko bi rekel, da je to rutinsko ali intimno vprašanje, na katerega bom odgovoril rutinsko, toda ne bom. Odgovoril bom teoretsko, čeprav teoretiki navadno na tako preprosta vprašanja ne odgovarjajo, ker so preveč odtujeni, vzvišeni in hočejo v javnosti ustvarjati vtis, da zanje vsakdanje človeške zadeve, med katere sodi tudi žalost, ne veljajo. Pogosto se prikazujejo ljudem kot abstraktne entitete, ki živijo tam daleč nekje, in ljudje jih tudi jemljejo kot take. A od tega ni posebne koristi, saj so zgolj odtujeni. Zlasti je ni danes, ko živimo v svetu, v katerem je najverjetneje res, da bolje ne bo nikoli, da bodo bogati še bogatejši in revni še revnejši, dokler ne bodo podnebne spremembe pobrale vsega davka, ki bo zelo velik. Ni namreč videti, da smo se ljudje kot celota zmožni česa naučiti iz neumnosti, ki jih počnemo. Pravkar berem knjigo pogovorov z naslovom On Education, ki sta jo spisala Zygmunt Bauman in Riccardo Mazzeo; ne zaradi tolažbe, temveč zaradi potrebe po dobrem branju.

Žalosten sem zaradi tega, kar se dogaja na svetu že zelo dolgo časa. Kaj se dogaja? Mislim predvsem na spoznanje, da tako imenovani razvoj civilizacije poganjajo profiti. To kratko malo pomeni, da nekdo ustvarja vrednost, delavci, seveda, latniki kapitala pobirajo profite ali presežno vrednost, to pa nato vlagajo v razvoj. Seveda le v tiste dejavnosti, ki naj bi prinesle nove profite. Razvoj torej temelji na kraji in nepravičnosti.

Dogajanje je tako dobro ubesedil tudi John Berger v knjigi Bento's Sketchbook: zmožnost človeških bitij za krutost je brezmejna. Torej ne pozna nobene meje. Torej ni ničesar svetega, ničesar takega, kar bi ostalo nedotaknjeno, saj brezmejna krutost prej ali slej uniči čisto vse. In potem Berger dodaja, kot bi zabijal zadnji žebelj v krsto: tudi zmožnost človeških bitij za brezbrižnost do krutosti je brezmejna. Z njim se povsem strinjam, čeprav to še ne pomeni, da sem obupal. Življenjska energija je v resnici neuničljiva, kot je vedno znova poudarjal Deleuze.

Opraviti imamo z neumnostmi in iracionalnostmi, z nezmožnostjo za učenje, s krutostjo in z brezbrižnostjo. Torej ni čisto res, da je na tem svetu vsak človek racionalno naravnan na dobro in da dela dobro, kakor tudi ni res, da je človeštvo kot celota zmožno za dobro. Čisto mogoče je, da smo zgolj slepa evolucijska ulica, napaka narave, ki ne more razviti zavesti o njej.  Ko se bo vse skupaj začelo na novo, bo drugače.

Natančno in dolgo sem si ogledoval sliko Cristo in pietà e un angelo, ki jo je naslikal renesančni slikar Antonello de Messina. Z Mitjem piševa knjigo o renesansi, zato se mi je zdelo nujno ogledati tudi to mojstrovino.

Na sliki je mrtvi Jezus, za njim pa angel, ki ga drži. Tam je veliko samote. Nobenega človeka ni, nobenega drugega živega bitja ni nikjer. Tudi angel je samo eden. In pomembna, nadvse pomenljiva je natanko samota.

Jezus je povsem sam. Angel deli z njim samoto. Nobene preobleke ni. Na tem platnu ni prikazan mrtvi Jezus, temveč je upodobljena samota, samost, zaradi katere se poraja vrsta vprašanj o zmožnosti ljudi, da uničijo tudi to, kar je najbolj dragoceno in je ustvaril eden izmed njih.

Na svetu je torej veliko zla, iracionalnosti, krutosti in nepravičnosti. Veliko je brezbrižnosti do vsega tega, kar pomeni, da ljudje pogosto kar prenašajo zlo, krutosti in nepravičnosti. Zaradi tega tudi trpijo, zato je na svetu veliko bolečine in trpljenja. Jezus je natanko vedel, kaj to pomeni, toda njegova samost je velika.

V kapitalizmu se je možno preobleči in se skriti za preobleko. Na primer za uspeh. Kdor ni uspešen, je zato gol in ranljiv in sam. Kakšno funkcijo in vlogo ima potem upanje? Na kaj upamo? Na uspeh?

Zakaj poslušamo pripadnike elit in jim verjamemo? Kaj je narobe z nami?

Danes je vse skupaj še bolj noro zaradi potrošništva. Berger piše: potrošništvo pogoltne (uniči) vsako spraševanje. Pogoltne vsako razmišljanje, zato ga je tako malo; in v šolah ni nič drugače, saj se spreminjajo v podjetja za izmenjavanje uporabnih informacij. Preteklost postaja sproti obsoletna oziroma nezanimiva, zastarela; latinska beseda obsolescere pomeni obrabiti se, izgubiti ugled in vrednost. Tradicije zato izginjajo, ljudje izgubljajo svoje identitete, občutek identitete, potem pa nemočni iščejo sovražnike, da jih lahko obtožujejo za vse, kar se jim dogaja. Torej je na svetu tudi veliko nesmiselnega in absurdnega, neproduktivnega medsebojnega obtoževanja. Zaradi vsega tega sem žalosten in potrt. 

Danes zjutraj sem vzel v roke še eno knjigo. Pravzaprav je celo nekoliko zabavna, polna je podatkov in številk in prigod in vsega drugega. Njen naslov je The Tipping Point: How Little Things Can Make a Big Difference, pod katero je podpisan Malcolm Gladwell.

Saj mi je že dolgo jasno. Potreben je protest, kajti v nasprotnem primeru se lahko človek pogrezne v brezno vsakdanjega stokanja, pritoževanja, čvekanja in tistega kr neki, v katerem lahko tudi obtiči; mnogi zares obtičijo in ne morejo ven. Protest je potreben, ker je človek simbolno bitje, zmožno za razmišljanje in metafiziko. Ko protestira, razmišlja; ko razmišlja, protestira. Protestira proti molku in proti zaroti molka. Berger: ko človek protestira, se upira temu, da bi ga skrčili na ničlo. Kaj pomeni biti ničla v tem norem svetu?

Pomeni sprijazniti se, da si, kar domnevno si, kar pravijo, da si. Vselej ti drugi povedo, kdo si, kdo naj bi bil, kdo bi moral biti. Pojma nimajo, a si lastijo pravico govoriti ti, kdo si; nenehno govorijo, kdo bi moral biti ali postati.

Če ne protestiraš, če se ne upiraš, če ne razmišljaš, počasi sprejmeš, kar ti govorijo. To pomeni, da te krčijo na ničlo, zanje namreč si ničla. Si nema, tiha, ponižna ničla. Da so oni lahko nekdo ali nekaj.

Zato nenehno govorijo in se trudijo narediti vtis. V spektakelskem kapitalizmu, ki se je že spremenil v en sam predatorski organizem, kot ga imenuje Arundhati Roy.

Moja žalost ne more vplivati nanj, zato pa lahko vplivajo ideje. Ni nujno, da so moje, a saj ideje nikoli niso naše, ker so v bogu, kot bi rekel veliki Spinoza.