Zelo radi kritiziramo politike, ekonomiste, bankirje, podjetnike in tako naprej. Oni so “zafurali” to družbo. Politiki so itak vsi po vrsti pokvarjeni. Vseeno je, kdo je gor. Vsi podjetniki kradejo, še zlasti pa to počnejo bankirji. Vse bi bilo treba zamenjat, postrelit ali zapret. Tako nekako tečejo številne debate, od gostilniških šankov do akademskih krogov.

A to je predvsem udobna in ne-odgovorna drža. V resnici je le zelo malo zgoraj naštetih ljudi resnično pokvarjenih. Če bi bili v res velikem številu, bi živeli približno v takšni družbi, v kakršni danes živijo na primer Somalijci, Haitčani, Iračani ali Palestinci. Živijo namreč v popolnoma razrušenih državah in družbah, kar je seveda v veliki meri tudi krivda zahodnih demokratičnih držav. Torej tudi naša krivda.

Mi vsi skupaj tvorimo družbene sisteme, ki so odgovorni za razmere v kakršnih živimo in v kakršnih živijo drugi ljudje. Če smo tiho in če smo pasivni, potem imajo ljudje na odgovornih položajih v celotnem družbenem sistemu - v vladah, podjetjih in drugih institucijah - proste roke, da svet oblikujejo v skladu s svojimi predstavami in interesi ali predstavami in interesi posameznih družbenih skupin.

Če ni nobenega resnega odpora, se najbolj agresivni in pokvarjeni posamezniki, skoraj vedno povzpejo na sam družbeni vrh, kjer potem ni več prostora za nikogar drugega.

Imamo veliko možnosti, da se zoperstavimo tem ljudem, ki v resnici povzročajo družbeno škodo. Pokvarjenih ljudi na najvišjih družbenih položajih v resnici ne ščitijo varnostne sile, temveč jih ščiti naša pasivnost. Najhujše stvari počnejo, ker se čutijo varne. V resnici jih ni strah ne policije, ne sodišč, zelo se bojijo le “svojega” ljudstva. Ki pa je, razen nekaj “rogoviležev”, večinoma tiho. No v resnici so zelo besni, a le iz varne zasebnosti, izza šankov pa vse tja do neprodušno zaprtih akademskih pisarn.

Ko pride na cesto tisoč ljudi, se politiki in bankirji krepko prestrašijo, ko jih je deset tisoč, se jim “tresejo gate”, če jih je sto tisoč, bodo bodisi takoj odstopili bodisi začeli uvajati resnične družbene spremembe. A sto tisoč ljudi se lahko zbere samo v Planici.

Seveda bodo politiki prodali naš Telekom - ker smo tiho; seveda bodo prodali naše banke in jih še prej do roba napolnili z našim denarjem - ker smo tiho; seveda bodo še naprej podpirali TEŠ, ki uničuje tako družbo kot okolje - ker smo tiho; seveda bo študij slej ko prej postal plačljiv - ker smo tiho in tako naprej.

Glasni bomo le, ko bodo nastopili “naši” smučarski šampioni, ki so v resnici “premične reklame” za (večinoma) tuje korporacije. Ponavadi se državna zastava na njihovih dresih in čeladah komajda opazi med številnimi “zastavami” tujih korporacij. A so vseeno naši.

Če želimo drugačen svet, ga lahko naredimo, le angažirati se moramo, če pa hočemo do bridkega konca vztrajati v svetu, kakršen je, smo lahko mirni in tihi; na nikogar na vladi, v centralni banki ali velikih podjetjih se nam ni treba jeziti. Kar je nasploh dobro za živce. Vsaj tako pravijo.