Zavedamo se, da je v svetu marsikaj hudo narobe. Podnebne spremembe, globalna ekonomska kriza, revščina in lakota, brezposelnost itd.. Vsi ti problemi so globalni, a vendar skuša vsaka država sama rešiti “svoje” probleme. Kar pa nikakor ne gre.

Tako imenovane razvite države imajo občutek, da je ekonomska kriza že mimo. Pa ni. Samo zaradi neverjetnih količin denarja, ki ga v finančni sistem pošiljajo centralne banke, zdajšnji ekonomski sistem še nekako deluje. Milijarde in milijarde dolarjev, evrov, funtov, jenov se stekajo v banke, od tam pa na borze, kjer se napihuje borzni balon v obsegu, kot ga še ni bilo v zgodovini.

Šele po poku tega gromozanskega borznega balona, morda že v letošnjem letu, bo prišla potrebna streznitev za bogate države, ki že dolgo živijo v iluziji neprestane gospodarske rasti in samozadovoljstva. Ni mogoče ves čas povečevati proizvodnje, tega naše okolje ne prenese (več).

Tudi tekmovanje med državami, med podjetji in med posamezniki je slepa pot, kajti ljudje lahko le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo rešimo probleme sveta. Druge poti na našem preobljudenem in izčrpanem planetu preprosto ni.

Danes je na svetu dovolj dobrin za zadovoljevanje potreb vseh ljudi. Ne potrebujemo še več dobrin, temveč njihovo pravičnejšo porazdelitev, kar je mogoče storiti z dogovorom na mednarodni ravni. Oblikovati inteligenten sistem delitve dobrin na mednarodni ravni je politična in ekonomska prioriteta prihodnosti.

A še prej potrebujemo streznitev, ki prihaja v obliki globalnega borznega zloma. Edino z medsebojno delitvijo globalnih virov bomo lahko rešili bližajoči se zlom ekonomije sebičnosti, pohlepa in samozadovoljstva.