Resnični pomen avantgarde je zavezan dvema temeljnima univerzalnima vrednotama, ki sta: proizvodnja resnice in egalitarnost. Poglejmo, kako je s tem v Sloveniji, kjer je malo revolucionarnega humanizma, je pa veliko humanistične in družboslovne mafije, vere v neomejeno kapitalistično rast in popolne odtujenosti med ljudmi, saj dajejo vladarji prednost bankam pred blagostanjem ljudskih množic, ki morajo zategovati pasove in kr neki verjeti – na primer v rast vsega.

Najprej glede vrednot. V zadnjih letih so v Sloveniji kovali v zvezde, ponujali množicam kot svetle zglede in nagrajevali z najvišjimi nagradami ljudi, ki so v zaporu, so tam že bili ali pa bi morali biti: Hilda Tovšak, Dušan Černigoj, Ivan Zidar, Igor Bavčar, Bine Kordež ... Resnično lahko govorimo o pomanjkanju razmišljanja in vrednot, le da moramo povedati celotno zgodbo, ne le pol tako kot gospod Cerar. V Sloveniji omenjenih vrednot namreč primanjkuje zlasti politikom, bankirjem in ekonomistom, mnenjskim voditeljem in menedžerjem, ki zastopajo neoliberalizem, ne navadnim ljudem, za katere pa na žalost velja, da so preveč atomizirani in podrejeni ideološkim praksam. Radikalnih emancipatoričnih praks zato ni niti za vzorec, med ljudmi prevladujejo izsiljeni konsenzi o vremenu, fuzbalu in modi, javna mnenja pa so zgolj predmet medijskega manipuliranja. O bojih za resnico in pravičnost zato ne moremo govoriti. A nič ne bo padlo samo od sebe z neba.

Živimo v svetu, v katerem se velikanske množice ljudi spreminjajo v brezoblično gmoto atomov, s katerimi zločinci, preroki Kapitala in globalni oligarhi manipulirajo tako rekoč po mili volji. Spektakli gigantskih razsežnosti se tako ponujajo ljudem kot najbolj smiselna, najlepša, najbolj kakovostna in najbolj zadovoljujoča življenjska praksa, ki naj bi se ponavljala iz dneva v dan. In prav ob tem spoznanju se vnovič ponuja zamisel, ki jo je pred skoraj stoletjem zagovarjala Rosa Luxemburg: novo vodstvo ljudi se bo rodilo v množici in bo ustvarjeno zanjo.

Novo vodstvo zato ne bo zbirka blagovnih znamk, okravatenih politikov, evrofilskih funkcionarjev ali bogatih menedžerjev, ki se v času študija učijo upravljati z ljudskimi množicami in s človeškimi viri, pri tem pa se učijo zlasti od nosilcev spektaklov in zastopnikov popularne psihologije, temveč bo skupina ljudi, ki bo končno razumela resnični historični pomen avantgarde.

Objektivno namreč že obstaja velika potreba po takem razumevanju in delovanju, kajti sodobna moč Kapitala je tako brezmejna, da z lahkoto spreminja v spektakelsko blago tudi take avtorje, kot sta Guy Debord in Slavoj Žižek.

Morda je usoda vsakega nosilca ali zastopnika avantgarde, da njegovo delo prej ali slej posrka Kapital, toda to še ne pomeni, da bi se moral človek voljno predati že vnaprej. Navsezadnje ima vsakdo možnost, da vzame pod drobnogled sam način, kako ga skuša Kapital spremeniti v blagovno znamko. To lahko naredi ali pa tega ne naredi. V tem je bistvo.

Dejstvo je, da je francoska revolucija bistvena za razvoj in razumevanje sodobne demokracije. Kdor je premalo časa posvetil njenemu študiju, ima še čas, da nadoknadi zamujeno. A bistveno šele sledi.

Alain Badiou je prav gotovo avtor, čigar delo je treba temeljito preštudirati. To ni majhen zalogaj, saj je velik in prav je tako. Vprašanje političnega komunizma, večkrat reče, je namreč celo pomembnejše od vprašanja liberalne demokracije, v vsakem primeru pa je sodobnejše oziroma modernejše.

Vprašanje je aktualno, in pri tem ni pomembno, kaj o njem mislijo politiki, bankirji ali ekonomisti. Pomembno je, kaj o njem misli novo vodstvo ljudskih množic, kajti natanko zanje gre. Ali nekoliko pregnano rečeno: dovolj je že zamisli, ki jih pripadniki elit ponujajo ljudem, da bi jim (elitam) bilo še bolje.

Kapitalizem je namreč blazen in povsem zblojen; neenakosti med ljudmi so kolosalne; delitev dela in njeno segmentiranje je brutalno; privatiziranje tega, kar je skupno vsem ljudem, je cinično in sprto z vsemi načeli moralnega in etičnega delovanja ljudi; politiki vse manj mislijo in so vse bolj podobni molčečim kmetom na šahovnici Kapitala.

Da se vsaj malo upremo družbeni amneziji, se je dobro vedno znova spomniti preteklih dogodkov. Ko govorimo o komunizmu, nam namreč vedno znova očitajo, da slavimo brutalne komunistične režime, ki so vzeli življenje številnim ljudem.

Nekaj številk torej. Prva svetovna vojna & druga svetovna vojna; omejimo se le na 20. stoletje, zato ne bomo šteli sužnjev, ki jih je zasužnjila Amerika, če omenim zgolj to državo, da je zgradila kapitalistični imperij. Obe vojni sta bili spočeti v jedru najbolj civiliziranega, kultiviranega, demokratičnega, socialnega in kapitalistično razvitega sveta, predstavljata pa najbolj brutalno pobijanje vojakov in civilnega prebivalstva, kar si ga je sploh mogoče zamisliti. Bombardiranje Dresdna je v eni sami noči zaradi zažigalnih bomb vzelo toliko življenj, da jih še do danes niso prešteli; da ne omenjam bombardiranja Tokia, pa obeh atomskih bomb. Prva vojna je vzela vsaj petnajst milijonov življenj, druga pa vsaj petdeset.

Sprenevedanje zato ne pomaga. Reševanje kapitalizma je samo v 20. stoletju vzelo neprimerno več življenj kot vsi tako imenovani komunistični režimi skupaj.

Današnji svet je, če lahko parafraziram Badiouja, kombinacija suženjstva in totalitarnega vladanja nad ljudmi. Suženjstvo pomeni popolno odvisnost ljudi od denarja, totalitarizem pa prepoznavamo v načinih vladanja globalnih oligarhij, ki imajo v rokah več Kapitala in več moči kot katerikoli vladar v zgodovini človeštva.

Pred našimi očmi tako vznikajo in se razvijajo neoliberalne družbe, kot jih imenujeta Pierre Dardot in Christian Laval v knjigi z naslovom The New Way of the World: On the Neoliberal Society, ki je izšla pred kratkim pri londonski založbi Verso. Njuna temeljna zamisel nam bolj kot mnoge druge ideje pomaga razumeti, kaj je neoliberalizem in zakaj je tako zelo nevaren.

Neoliberalizem je namreč način oblikovanja sveta in vsega v njem, ki ga razumejo le redki ljudje. Velikanska večina namreč verjame novoreku, ki ga zastopa na primer Mramor, ko pravi, da živimo v tržnem gospodarstvu.

V resnici ne živimo v tržnem gospodarstvu, nikoli nismo in nikoli ne bomo. Neoliberalizem, poudarjata Dardot in Laval, namreč sploh ni sistem svobodnega tržnega podjetništva in delovanja, ki si želi čim manjšega poseganja držav, temveč je, prav nasprotno, umetno konstruiranje globalnega trga, v katerem so podjetja model vladanja nad ljudmi, po katerem se morajo zgledovati celo vlade in tudi zares se, ker so nemočne pred Kapitalom.

Nov model vladanja nad ljudmi je torej neoliberalen. To je model, po katerem naj bi se ravnali vsi ljudje. Živeli naj bi, kot da je svet eno samo podjetje, kot da je življenje podjetje, kot da je eksistenca podjetje, kot da je družina podjetje, kot da je človekova osebnost podjetje, kamor se splača vlagati – ali pa tudi ne. Vlagati se namreč splača le takrat, ko ima vlagatelj zvečer več keša kot zjutraj.  

Take delitve na to, kar se splača, in to, kamor nima smisla vlagati denarja, svet še ni videl. Temu svetu se je do konca zmešalo.