V tej deželi je menjavanje ministrov za šolstvo šaljivo. Tako je rekla oni dan soseda. Kaj je šaljivega na menjavanju ministrov oziroma ministric za šolstvo in kako je njihovo menjavanje povezano z receptom za uspešno Slovenijo, ki je ta, da se nehamo obremenjevati z neumnimi principi in začnemo magično misliti, kot nam svetujejo preroki Kapitala, o katerih nameravam spregovoriti?

Ministri za šolstvo so zelo pomembni. Šolstvo je namreč zelo pomembno. V šolah se šolajo in vzgajajo nove generacije državljanov. Vsakdo mora v šolo, torej mora vsakdo skozi vrsto procesov poučevanja, učenja, vzgajanja, pripovedovanja zgodb o svetu in vsega drugega. Tudi morala ima pri tem določeno vlogo, pa etika tudi. Odgovornost do otrok je vsekakor velika.

Minister za šolstvo bi moral dobro vedeti, kaj je šolanje in kako šolati mladino. Imeti bi moral dobre ideje. Imeti bi moral dobre teoretske koncepte o šolanju in vzgajanju. Torej bi moral veliko študirati. Moral bi se veliko učiti, da bi veliko znal, da bi poznal šolsko polje, da bi razumel razsvetljenske funkcije šolanja, da bi razumel, zakaj ni dobro, če so ljudje nedoletni, kot bi rekel Kant, da bi razumel, zakaj je politika tako močno zainteresirana za obvladovanje šolskega polja, zakaj so dandanašnji tudi korporacije, ki vladajo svetu, tako zelo zainteresirane, da so čim bolj navzoče v njem in da njihovi zagovorniki mladim ljudem povedo čim več zgodb o Kapitalu.

Ima najnovejša ministrica vse te ideje, razume šolsko polje, ve, kakšna naj bi bila šola 21. stoletja, da bo dobra za vse državljane, ki morajo skozi šolsko polje?

Ali pa zadošča, da je politik, menedžer in da je ministrovanje zanjo izziv?

Značilnost sodobnega kapitalizma je predvsem cinizem, ironično norčevanje iz samega sebe. Kapitalizem to dela ves čas, zato se tudi tako hitro spreminja in je zelo dinamičen. Ljudje imajo zaradi njegovega cinizma notranjo distanco do vsega, saj mu preprosto sledijo. Svet je zaradi takega delovanja Kapitala vse bolj nesmiseln in prazen, kajti vse se spreminja tako hitro, da nima nobenega smisla vztrajati pri čem. Take so vsakdanje izkušnje številnih ljudi, ki pa naj bi se spremenile.

Konservativci namreč sprejemajo težave kapitalizma, kakršna je na primer dolga depresija, obenem pa jih ne zanima preteklost. Vzemimo kot primer znamenito razsvetljensko razmišljanje o naravi samega razsvetljenja, pod katerega se je podpisal Immanuel Kant.

Pred letom 1800 je po Evropi široko sprejeto mnenje, da ima Kant prav, ko trdi, da bi morali že otroke učiti misliti. Toda mnenje ni razširjeno med vsemi ljudmi. Razširjeno je med intelektualci, med razsvetljenimi ljudmi. A niso vsi ljudje intelektualci in niso vsi razsvetljeni.

Kdor je razsvetljen, se je sam potrudil, da je postal tak. Ni pa nujno, da vsak človek želi postati razsvetljen. V sodobnem neoliberalnem svetu je zadeva še nekoliko zapletenejša, kajti rojevajo se novi preroki Kapitala, ki močno določajo naše prihodnosti. Zopet je dobro prebrati kako knjigo in se poučiti o njih.

Tokrat berem tole knjigo: Nicole Aschoff. The New Prophets of Capital (London: Verso, 2015).

Kdo so torej novi preroki Kapitala in kaj to pomeni za nas?

Novi preroki Kapitala so najprej ljudje, ki služijo Kapitalu in ga zagovarjajo. Zagovarjanje Kapitala ne terja razsvetljenih ljudi, saj zadošča ustvarjanje zgodb o njem. Zgodbe o Kapitalu prepričujejo ljudi, da je udinjanje Kapitalu dobro in koristno za vse. Navadni ljudje se mu tako množično udinjajo, vendar obenem čutijo, da kopičenje presežne vrednosti, denarja in premoženja vendarle ni dobro za vse ljudi, saj je dobro zlasti za preroke Kapitala. Nicole Aschoff zato zapiše: naše družbe so organizirane na zelo čuden način; v njih veliko ljudi naivno verjame, da bo njihovo udinjanje Kapitalu prineslo blagostanje, zadovoljstvo in srečo.

V resnici se dogaja ravno nasprotno in ljudje to vedo. Sodobne zgodbe o Kapitalu poudarjajo namreč pomen posameznikov, ki delajo na sebi, skrbijo zase, se nenehno učijo in usposabljajo, so self-organized, povezani v mreže, v katerih so kreativni. Delajo za Kapital in so nenehno pod stresom. Večina ljudi pa je zunaj takih mrež.

Morda je prav zato najpomembnejša značilnost sodobnega pripovedovanja zgodb v prid Kapitala natanko ta, ki jo analizira avtorica knjige: sodobne zgodbe o njegovem veličanstvu Kapitalu pripovedujejo pripadniki in pripadnice elit, namenjene pa so vsem drugim.

Obstaja paradoks njihovega slavljenje Kapitala.

Super bogati in super uspešni ljudje, kakršna sta Bill Gates in Winfrey Oprah, namreč kritizirajo kapitalizem, pripovedujejo zgodbe o nepravičnostih, ki jih generira, o neenakostih med ljudmi, o revnih ljudeh, ki nimajo nobenega premoženja. Mnogi drugi super bogati ljudje se jim pridružujejo in govorijo o potrebi po spremembah, ki naj bi jih doživel kapitalizem. Govorijo o ekološkem kapitalizmu, ljudem naklonjenem kapitalizmu, kapitalizmu s človeškim obrazom, o trajnostnem kapitalizmu, kognitivnem kapitalizmu, kapitalizmu z vestjo, inkluzivnem kapitalizmu, kapitalizmu za vse ljudi.

V resnici pa ves čas zagovarjajo kapitalizem in Kapital, zaradi katerega so tudi postali pripadniki elite. To obenem pomeni, da ne govorijo o življenju onkraj kapitalizma, ne govorijo o socializmu ali komunizmu. Predvsem pa ne govorijo o samem bistvu kapitalizma, o njegovi naravi, o tem, kako sploh nastaja vse to, kar sicer kritizirajo (revščina, neenakosti, izkoriščanje delavcev, uničevanje okolja).

Ne govorijo o temeljnem zakonu kapitalizma, ki je zakon profitabilnosti. Ne govorijo o tem, da so lepo oblečeni in dobro hranjeni sužnji še vedno sužnji. Ekološki kapitalizem je tako še vedno kapitalizem, za katerega je značilno kopičenje premoženja v rokah elit oziroma privatnih lastnikov Kapitala.

Pripadniki elit nam bodo povedali še veliko več zgodb o kapitalizmu in o tem, kako naj ga rešujemo in popravljamo, da bo domnevno dober za vse, saj imajo od takega pripovedovanja veliko koristi. In samo od nas je odvisno, ali se bomo česa naučili od Marxa in drugih ljudi, ki so analizirali resnično delovanje kapitalizma, ali ne.

Če se ne bomo naučili, bomo poslušali nove preroke Kapitala, ki nas bodo večno nagovarjali, naj rešujemo kapitalizem, v katerem bodo še naprej pripadniki elit, mi pa bomo še naprej to, kar smo, saj je logično nemogoče, da bi bili vsi pripadniki elit.

Res živimo v čudnem svetu.

Živimo v svetu, v katerem se nenehno dogaja to, kar imenuje Naomi Klein changeless change – spremembe, zaradi katerih se nič ne spremeni. V tem svetu je tudi veliko tega, kar imenuje Chris Lehmann magical thinking, za katerega skrbijo zagovorniki kapitalizma, ki ga zagovarjajo tako, kot duhovniki zagovarjajo religijo. Magično razmišljanje je svetlobna leta oddaljeno od resničnih zgodb iz vsakdanjega življenja, ki jih živijo empirični ljudje, toda videti je, da ga bo na svetu v prihodnosti še veliko več, saj bo tudi prerokov Kapitala veliko več, kot jih je danes.

In kakšno zvezo ima vse to z ministrico za šolstvo? Hitro bo postalo jasno, ali se bo priklonila Kapitalu ali pa bo brala Kanta, da bi razumela naravo razsvetljenstva in potrebo po javni rabi uma.