V poplavi vseh mogočih razlag, kaj je sprožilo zadnjo veliko depresijo, ni niti ene take, ki bi zajela bistveno: krizo idej. Svet tam zunaj in človekovo življenje v njem sta namreč bistveno odvisna od idej, s katerimi ljudje mislijo; brez idej pač ni mogoče misliti. Manj ko ljudje razmišljajo, manj je novih idej, slabše je vse skupaj. Mramor in drugi prav zato ker ne razmišljajo, trdijo, da ne živimo več v komunizmu, v katerem smo bili vsi enaki. Poglejmo, kako je z enakostjo v neoliberalnem kapitalizmu na začetku 21. stoletja, ki je močno zaznamovan s krizo idej, zaradi katere tudi Mramor in drugi ne vedo, kaj komunizem sploh je.

Začnimo na začetku. Ljudje smo različni. To je tako trivialno res, da ni vredno omembe. Toda to še uvod k predgovoru ni. Ljudje smo namreč zelo različni. Ne po naravi, kajti genetsko smo tako rekoč povsem enaki, temveč po kapitalizmu. Kako zelo različni smo?

Na splošno velja tole: da bi ljudje razumeli, kaj se dogaja v svetu, morajo imeti na voljo ideje, s katerimi mislijo. Če nimajo idej, ne morejo misliti, zato nekaj, kar sicer objektivno obstaja, zanje ne obstaja. In ker tega ne mislijo, se jim lahko dogajajo katastrofe.

Preberimo najprej dobro knjigo, da bomo imeli na voljo dobre ideje, s katerimi bom lahko mislili realnost oziroma svet okoli sebe, da se ne bo zgodilo preveč katastrof. Na primer tole: Mark Blyth. Austerity: The History of a Dangerous Idea (Oxford, 2013).

Ljudje smo torej različni. Na primer glede dohodkov in količine premoženja, ki ga imamo v lasti; vse to ni v nikakršni zvezi z geni. Podatki so povsem jasni. Polovica Zemljanov nima premoženja, zato je nesmiselno ugotavljati, da ga imajo bogati več kot oni. James S. Henry je leta 2012 priobčil podatek, da ima 0,001 % najbogatejših Zemljanov v lasti 30 % vsega premoženja, kar ga je na Zemlji. 99,9 % vseh Zemljanov ima v lasti zgolj 19 % premoženja.

Vprašanje: kako je mogoče zagovarjati sistem, ki generira tako kolosalne razlike med ljudmi, in mu peti hvalo, češ da je najboljši sistem ever? Odgovor: kdor je brezčuten in/ali neveden, ga zagovarja z lahkoto. V samem kapitalizmu kot sistemu je nekaj brezčutnega ali psihopatskega, kapitalizem pa prek podanikov generira tudi natančno določene oblike nevednosti. To pomeni, da kapitalizem hvalijo ljudje, ki se identificirajo s posebno držo, ki je preplet nevednosti, brezbrižnosti, cinizma in pomanjkanja empatije.

Potem zagovarjajo tudi zategovanje pasu, ko nastopi dolga depresija. A kako je s tem?

Zagovarjajo ga predvsem bogati pripadniki elit, ki jih zategovanje sploh ne prizadene. Poleg tega obstaja še zanimiv problem. Splošni princip je namreč zelo logičen: če bi v istem času vsi varčevali in zategovali pas, ne bi nihče zapravljal, zato ne bi mogli dovolj prodati, zato ne bi bilo dovolj denarja v obtoku, ne bi bilo dovolj vlaganj, ne bi v bilo dovolj davkoplačevalskega denarja v državnih blagajnah, javni sektor bi se krčil, ljudje bi imeli še manj dobrin na voljo, brezno, kamor bi nas vleklo, bi se nenehno povečevalo.

Torej nas vlečejo za nos, ko govorijo, da moramo vsi varčevati, da nam bo potem bolje. Res je nekaj povsem drugega. Eni dobesedno morajo vlagati in zapravljati. Tudi to nam nenehno govorijo: da potrebujemo vlagatelje. In kdo lahko vlaga, zapravlja in troši? Kdor ima. Kdor nima, pač ne more. Vse to je zelo logično in jasno. Kdor hoče videti, pač vidi, kdo noče, ne vidi in morda tudi nikoli ne bo videl oziroma vedel.

Kaj se torej dogaja? Povečujejo se družbene razlike. Nujno se povečujejo. Življenje je v tem trenutku zelo preprosto: kdor nima, mora varčevati, kdor ima, zapravlja in mora zapravljati. Ta, ki zapravlja in vlaga in vse drugo, bo imel še več, kdor bo varčeval, bo imel še manj, kar je tudi jasno. Varčevanje je torej očitno finta Kapitala, da povečuje družbene razlike in utrjuje razmerja nadrejenosti in podrejenosti med temi, ki imajo, in onimi, ki nimajo.

Morala, etika, vrednote in geni nimajo absolutno nobene zveze s kapitalističnimi krizami, z naraščajočimi dolgovi, depresijami in s potrebo po reševanju elitnih bank, ki so prevelike, da bi padle. Pomembno je nekaj povsem drugega.

Pomembno je dejstvo, ki ga izpostavi tudi Mark Blyth: nobena banka in nobena finančna institucija sama po sebi ne bi mogla ustvariti krize oziroma depresije; ustvarili so jo lahko le vsi skupaj. Torej so morali sodelovati in se povezovati. In so se.

Njihovo povezovanje je privedlo do katastrofe, ki niti slučajno ni kriza javnega sektorja ali mnenja, da so navadni ljudje preveč porabljali. Krizo je sprožil privatni sektor bank in finančnih ustanov (ibid., str. 49).

Pripadniki korporativnih elit so kajpak pohiteli in ljudem natresli peska v oči: za vse je krivo dejstvo, da so ljudje porabljali več, kot so proizvedli, kar pomeni, da so krivi; igranje ne občutke krivde ljudi se skoraj vedno obnese, saj to vemo še iz srednjega veka, ko je neka korporacije s tem držala v šahu ljudi tisoč let. In številni ljudje so razlago dolge depresije prav zato tudi sprejeli. Seveda, saj so še vedno navajeni ubogati in na žalost vse premalo razmišljajo, ker verjamejo, da morajo predvsem kupovati.

Zasebno življenje posameznikov, ki premalo razmišljajo in preveč ubogajo, se je tako prepletlo z globalno finančno krizo in dolgo depresijo samega kapitalizma. Ljudje so vzeli krivdo nase in začeli z lastnimi rokami reševati sistem. Popolnoma noro, kajti ljudje, ki so krivi, nimajo denarja, da bi rešili kapitalizem, a ga kljub temu rešujejo, pripadniki elit pa se smejijo njihovi neumnosti in postajajo še bogatejši, ne da bi jim bilo treba karkoli reševati.

Vzorec je prastar in se je pojavil ob zori človeštva: gospodarji ukazujejo hlapcem, naj jih ljubijo in rešujejo pred katastrofami, hlapci pa ubogajo, si mislijo, da so za vse hudo krivi sami, in se trudijo reševati, kar je rešiti mogoče. Pri tem ne razmišljajo, ker je razmišljanje tako rekoč iz mode. Ni neposredno prepovedano, se pa ljudje vse bolj samodejno vzgajajo za juissance, kot bi rekel Lacan, kar pomeni, da so na poti, da prenehajo biti simbolna bitja in se dokončno pogreznejo v brezno Užitka.