Zlati ljudje, takole je to na stvari.

   Že tam v srednji šoli smo že znali trobezljati o politiki. Med študijem, še posebej po kakšnem trudapolnem pivovanju, se je pogovor o političnih zadevščinah včasih zasukal tudi do presukanih udov in črnih oči, vendar smo se na koncu le zmenili. Tako to ne gre, smo sklenili. Enih te istih fac pa ja ne bomo gledali vse življenje. V redu? V redu.

   Po diplomi nas je, kakor to pač gre, odneslo ali odplaknilo na vse strani. Enega zaradi tiste  zoprne babnice, drugega je ena preveč ambiciozna zvlekla celo čez lužo, tisti, ne le najboljši fuzbaler med nami, ampak tudi največji pofukl, se je, prav zanimivo, zavlekel med knjige in opravil kar dva doktorata, ostali smo pa z malimi odstopanji preživljali čas do štiridesete tako bolj nevpadljivo, povprečno, kakor se še reče. V redu? V redu.

   Tam okoli štiridesete ti pa kar naenkrat zacingljajo mladostniški časi. Zelo zelo čudni psihološki pojavi. Kakor da bi te tisti nekdanji uporniški duh pričel grizljati, češ menda ja ne boš kot vse te zgube naokoli! Od življenja moraš zahtevati več! Naj čas ne bo nekaj, kar teče in hiti mimo – bodi njegov družabnik! Grizljanje teh čudnih psiholoških pojavov srčno rade začinijo tudi ženičke. Kot da jim nekaj manjka. In že se na krožniku poleg običajne zasoljenosti najde še kaj. Prednjačijo porcije, navadno začinjene v sledečem duhu: šolan si, načitan in na tekočem tudi, saj bereš časopise in take reči. Tak človek vendar mora želeti več.

   In v človeških željah je marsikaj. To niso male stvari. Ker niso male, pustimo ob strani to trapasto tekmovanje s sosedi..., čeprav tudi to niso male stvari. Pričeti je treba razmišljati o bodočnosti otrok, saj nimajo praktično še nič. Jim  postaviti hiške, saj nekje vendar morajo živeti, jim naložiti na račune, da ne stradajo, jim zrihtati ustrezne, dobro plačane evropske službice, kjer naj se ne pretegnejo preveč… in podobno. Poleg tega bi bilo treba pocrkljati tudi ženičke s stvarmi, ki so jim zelo pri srcu. Iiiii! – kaj je tega. Od par ducatov salonarčkov do vsega, kar sodi v barvnem skladu z njimi in ki seveda ne sme izvirati iz Kitajske ali Vietnama. Da o še kup drugih rečeh sploh ne steče beseda in ki tudi ne smejo izvirati iz Kitajske ali Vietnama. Vse to, zlati ljudje, pa nekaj stane. Pojma nimate, kakšna muka je ne zadovoljiti vseh teh želja. V redu? V redu.

   Rečeno, storjeno. Dajmo se v politiko.

   In zdaj smo tukaj. Eni v parlamentu, drugi v kakšnem od vladnih resorjev.

   Ni kaj, so tudi zoprne zadevščine. Salamenski vohljači izvohljajo vse. Tu in tam odkrijejo, da je kdo od nas vendarle pretiraval s procenti pri provizijah ali z višino avtorskih honorarjev za svetovanje samemu sebi, a vse to z levo roko razreši tisti knjižni molj, tisti dvakratni dohtar, ki je bil svoje dni najboljši fuzbaler in največji pofukl med nami. In ki še najbolje ve, da je črka zakona samo črka, ena črka pa ni nobena, na več kot na to eno črko se pa nihče ne sklicuje, kar v nadaljevanju matematično pomeni, da pravo nikoli ni bila in tudi ne more biti pravica. V redu? V redu.

   Na splošno torej čisto solidno krmarimo. Zastran zadovoljitve želja naših bližnjih se zadeve uredijo že kar v prvem letu mandata. Še veš ne več, od kod in zakaj prihaja, prihaja pa redno. Kot kakšna – kako bi se najbolje reklo? – dodana vrednost na dodano vrednost. In dajmo se zmenit – ne o kakšnih davščinah na vse to, saj že vohljači poberejo nemalo. V redu? V redu.

   In če že vprašate, dajmo se zmenit še o nečem. Pred nami so vendar odgovorne reči. Ena najodgovornejših je zabava ob branju vseh mogočih kritikov. Človek sploh ne ve več, kdo mu je zabavnejši. Recimo sindikalisti. Ti so šele uživači. Kupiš jim večerjico, vtakneš v žep nekaj cekinčkov in jim namigneš, naj čim glasneje lajajo. Sorodna načela enako radi trpijo tudi medijski ljudje. Kaj češ lepšega! – samo, da se kaj sliši. Ja kakšna le bi bila to karavana brez spremljave laježa? V redu? V redu.

   Zelo so nam pri srcu tudi filozofsko-hujskaška pezdeta, vsi ti silni dr. prof. dr., ki po raznih portalih ali na predavanjih šuntajo ljudi zoper to in ono. Njih še posebej ne jemljemo resno. Pač niso poleg, čeprav bi – še veste ne! – še kako radi sedli v naslanjač kakšnega vladnega resorja. Ampak kakor se za vsako rožo bolezen najde, se tudi zanje in še posebej za njihov napuh najde kaj. Omogočiš jim gledan termin na televiziji in že imaš mir pred njimi, saj se po oddaji še najmanj dve leti kregajo med seboj, kdo je pametnejši. V redu? V redu.

   S prijateljskim zanimanjem gledamo tudi na vse te silne civilne iniciative. Eni bi to, drugi ono. Ja kaj pa, se vprašaš ob tem, lahko še ostane za ostalo? Pa menda se naše ženičke ja ne bodo odrekle salonarčkov? Lepo prosim. V redu? V redu.

   To je šele luštna banda! Namreč banda psihologov, sociologov in duhovnih učiteljev. Ki tako širokogrudno širi naokoli, naj vsakdo, kakor mu je volja. Pa izvolijo! Komu v rit paše, naj faše. Smo takoj za to. Mi bomo raje naše dolgonoge svetovalke za stike z javnostmi, ki bi – a ni zanimivo? – tudi salonarčke.

   Hja, ljudje zlati, vse te luštne zadeve je treba ne le trpeti, ampak tudi popedinati.

   A vi bi tudi? V redu? V redu.

   Nekoč nekje je nekdo zapisal v neko knjigo: Enako enakim, neenako neenakim.

   Fuj ga gleda!

   Le kako je mogel zanemariti tako pomembno dejstvo – namreč čas.

   Saj vendar zmanjkuje časa, še najbolj za strice, ki pišejo takšne traparije. Tu so vendar Liga prvakov, en kup akcij, seveda je treba biti tudi na tekočem, kdo je katero, pa en kup ljudi je treba poklikati, da o vseh poučnih hollywoodskih sploh ne steče beseda. V redu? V redu.

   Čisto zares! – kako sploh lahko nekdo nakraca takšno traparijo? Enako enakim, neenako neenakim? Ker mi tukaj smo enaki in tudi na oni strani ste enaki. Kdo je zdaj tu, zlati ljudje, neenak? Drobcena razlika, skoraj nevredna omembe, je samo v tem, da vi, kot rečeno, nimate časa.

   Kaj se ve – nemara se prav tej drobceni, omembe nevredni razliki tako po domače kot učeno reče demokracija. Navsezadnje počenjamo samo to, ampak do pičice samo to, kar bi vi na našem mestu.

   A da ne bi? No no.

   Pa pustimo to. Mi si samo vzamemo miceno časa, da počenjamo to namesto vas. Ker ste tako zlati. Ker je vsak ali najpoštenejši ali predobrega srca ali nič in nikomur zlega hoteč ali pa ga tepe, ker vse pove odkrito in po resnici… – skratka, same prijetne, ena sama ljuba nedolžnost o samem sebi.

   Zlati ljudje, saj imate vse – kaj le bi še radi?

   V redu? V redu.