Na tem svetu je preveč nepravičnosti. Kapitalizem je v osnovi nepravičen sistem. Vsako zagovarjanje in reševanje kapitalizma je neetično in nemoralno. Kljub temu lahko v takem svetu otroci odrastejo in se razvijejo v srečne ljudi. Ne povsod in ne vselej, toda to ne spremeni pomena in vrednosti zapisanega. Za razvoj otrok v srečne državljane pa ni pomembno, kakšnega spola so njihovi starši, ni pomembna njihova spolna naravnanost, temveč je predvsem pomembno, koliko ljubezni, sprejemanja, topline, razumevanja in podpiranja je med njimi. Prav ob tem pa se zaostri vprašanje o spolnih zlorabah otrok, nasilju nad njimi in sprenevedanju, zaradi česar nekateri vztrajno verjamejo, da so za srečo otrok in odraslih ljudi pomembni spolna naravnanost staršev, Božji načrt za vsakega otroka in Naravni zakoni, po katerih naj bi živeli.  

Leta 2010 je srbski režiser Srdjan Spasojević režiral nenavadni film s preprostim naslovom Srbski film. V njem spremljamo bizarni prehod pornografske industrije k nekrofiliji in pedofiliji, zaradi katerega je težko zdržati do konca filma, pa čeprav je obenem gledalcu povsem jasno, da gre zgolj za film. Sedaj pa si predstavljajte, da imate vpogled v realnost pornografske industrije v Sloveniji, v kateri imajo glavno vlogo tapravi otroci in – njihovi tapravi starši. Ne, ne gre zgolj za film, da se ne bi kdo prehitro pomiril.

Na žalost še vedno živimo v srednjem veku. Številni ljudje so namreč prepričani, da so geji in lezbijke neprimerni starši, kar pomeni, da nikakor ne bi smeli imeti pravice, da dobijo otroke. Tudi nekateri strokovnjaki so prepričani, da je to res, čeprav ne znajo navesti niti ene same raziskave, ki bi jih podprla. Celo nekateri psihologi in psihoterapevti mislijo enako. Katastrofa. Toda še večja katastrofa je, da po najnovejših podatkih otroška pornografija v Sloveniji ni vedno delo pokvarjenih perverznežev, kot bi se kdo tolažil, temveč je včasih tudi delo – staršev. Ki niso geji in niso lezbijke, ampak so taki, kot jih je ustvaril sam ljubi Bog, ki po lastnem Načrtu očitno naivno verjame, da se bodo množili in ustvarjali srečne otroke. Resnica empirične družbene realnosti je daleč od Božjega načrta, saj nekateri starši lastne otroke tudi zlorabljajo, posiljujejo, pretepajo, prodajajo in dajejo v najem za izdelovanje pornografskih filmov. Je torej Bog naredil slab načrt ali pa je nesposoben posegati vanj, da bi starše končno spravil k pameti? Morda pa bi morali ljudje sprejeti zakon o omejevanju starševstva, če je že Bog nemočen, da bi zaščitil otroke.

Ne le pred geji in lezbijkami, temveč tudi pred suroveži, pijanci, odvisniki, starši, ki kratko malo niso sposobni vzgajati otrok, starši, ki ne znajo vzgajati otrok, starši, ki so duševno moteni, starši, ki niso dovolj zreli, da bi lahko skrbeli za otroke, starši, ki imajo duševne bolezni, starši, ki živijo v neprimernih razmerah, starši, ki nimajo dovolj denarja, da bi otrokom zagotovili, kar jim je treba zagotoviti, starši, ki otroke spolno zlorabljajo, starši, ki svojih otrok preprosto ne marajo in ne ljubijo, starši, ki jih zlorabljajo fizično, starši, ki jih zlorabljajo psihično, starši, ki jih zlorabljajo duhovno, starši, ki jih čustveno pohabljajo, starši, ki jih socialno pohabljajo, starši, ki jih osebnostno pohabljajo, starši, ki kognitivno niso sposobni naučiti se vzgajati, starši, ki so trdosrčni, zadrti in zarukani, starši, ki so hladni in distancirani, starši, ki nimajo časa za vzgojo, starši, ki jim denar pomeni več kot otroci, starši, ki so pripravljeni svoje otroke posoditi ali prodati industriji otroške pornografije.

V tej deželi se ukvarjajo z otroško pornografijo tudi starši otrok, ne zgolj kriminalci, zato je vsaj načelno mogoče ugotoviti, koliko je takih ljudi, koliko otrok je vključenih v pornografsko industrijo in kaj delajo z njimi. Obstajajo pa tudi zbiratelji otroške pornografije, ki so včasih še sami starši, kar pomeni, da čez dan vzgajajo otroke, ponoči pa se naslajajo ob gledanju otroške pornografije. Raziskovalcem, ki lovijo zločince, se sicer obrača želodec, toda bizarna stran istega je, da imajo zbiratelji vsa gradiva pregledno urejena in kategorizirana, tako da se takoj znajdejo: triletnice, šolarke, najstnice, mali fantki in podobno.

Zbiratelji otroške pornografije so včasih starši, ki imajo svoje otroke, kot rečeno, so na videz urejeni ljudje in so videti celo inteligentni, opravljajo pa tudi dobra dela, ker so zaposleni na takih mestih, kjer se to od njih pričakuje.

Ne, to niso človeške živali, temveč so človeški ljudje. Živali česa takega namreč ne delajo. To lahko delajo le ljudje. In samo ljudje se lahko sprenevedajo.

V tem trenutku me zanimajo predvsem tisti starši otrok, ki se z otroško pornografijo strinjajo. Kako je kaj takega sploh mogoče?

Če bi podatki prišli v javnost, bi nekatere kap, drugi bi zboleli za tifusom ali grižo, nekatere pa bi preprosto pobralo od sramu. A ne bodo prišli; se ni bati, ker so lobiji premočni. Toliko o srečnih družinah, srečnih starših, srečnih otrocih, morali in vrednotah v tej deželi.

Tisti, ki vemo, kaj se dogaja, smo v manjšini in nimamo tako rekoč nobene moči. Lahko napišemo kako knjigo, kakršna je na primer Materina roka ali pa Ne, oči, ne!, toda to ni niti kaplja v morje spolnega nasilja nad otroki. Sicer se pa žrtve spolnega nasilja pogosto niti ne upajo spregovoriti ali celo pokazati v javnosti, ker verjamejo, da so za vse krive oziroma odgovorne same.

Malo je ljudi, ki raziskujejo otroško pornografijo, kar seveda ni naključje. Reševati je treba banke, pa korporacije in elitne akademike, ne pa otrok, saj ti po definiciji živijo v srečnih družinah, kjer ni alkohola, ni pretepanja med staršema in zlasti ni otroške pornografije, s katero je mogoče sicer bajno zaslužiti, kajti srečne družine živijo skladno z Božjim načrtom in Naravnimi zakoni. Mogoče je zaslužiti tako veliko, da niti Mramor in vsi drugi akademiki skupaj ne morejo zaslužiti približno toliko.

Otroška pornografija je namreč izjemno donosen posel, saj ne živimo več v komunizmu. Danes živimo tržno ekonomijo, kjer je mogoče vse narediti, vse prodati in vse kupiti. Otroška pornografija je tako donosen posel, da se ni treba niti prijavljati na evropska sredstva, da ni treba vabiti tujih vlagateljev, saj ti pridejo kar sami. 

Spolno izkoriščanje otrok je globalna industrija, ki letno obrne vsaj dvajset milijard dolarjev, verjetno pa bistveno več, saj natančnih podatkov o tem ni mogoče zbrati.

Otroška pornografija je torej donosen posel, v katerega tako rekoč ni treba vlagati. Stopite k določenim staršem, ti vam dajo nekaj let staro deklico ali nekaj let starega dečka, plačate strošek take delovne sile, starši so zadovoljni, potem pa v kakem brlogu snemate in snemate in snemate do nezavesti. Ko opravite svoje, najeto delovno silo preprosto vrnete staršem. Če jo kupite, je seveda ne vračate, saj je vaša lastnina.

Nežne in naivne duše verjamejo, da si izmišljujem, da ne živijo starši, ki bi spolno zlorabljali lastne otroke, in da ne obstajajo starši, ki bi otroke prodajali kot suženjsko delovno silo za potrebe pornografske industrije. Pa meni očitajo, da živim v oblakih!

Ne gre le za ideološke spopade, koliko srečnih družin živi v Sloveniji in kdo je dober roditelj, temveč gre zlasti za objektivno, empirično prakso, ki uničuje otroške duše in pohablja njihova telesa. Je pa laže in bolj udobno vrteti nebuloze in prodajati meglo o Božjih načrtih in Naravnih zakonih.