Socialne valute

Ekonomisti v svojih delih pogosto navajajo, da so preprosta ljudstva kot 'primitivni' denar uporabljala najrazličnejše predmete, npr. školjčne lupine. Vendar ta izjava temelji na ignoranci oz. na površnem opazovanju dejanskih družbenih odnosov med pripadniki posameznih plemen. Graeber razlaga, da so antropologi prišli do spoznanja, da v preprostih družbah obstajajo t. i. sfere izmenjave (spheres of exchange), torej polja, znotraj katerih je možno izmenjavati oz. pridobivati določene vrste stvari. Kot primer navede pleme Tiv iz Nigerije, informacije o življenju katerega so antropologi povečini pridobili v sredini 20. stoletja, ko je Nigerija še spadala pod britanski imperij.

V življenju Tiv so za vsakodnevne potrebe gospodinjstva skrbele ženske, ki so hodile druga k drugi in si prinašale mala darila v obliki predmetov ali poljščin (npr. orehe, ribe, okro, ipd.). Tu ni šlo za blagovno menjavo, saj se ženske niso pogajale o vrednosti določene dobrine oz. o tem, za koliko določene dobrine bi lahko dobile drugo dobrino. Ni šlo za recipročnost, šlo je za soodvisnost. Šlo je za vzpostavljanje in ohranjanje socialnih vezi, prek katerih je družina dobila, kar ji je prišlo prav. Za obliko komunizma, ki ga Graeber definira kot 'vsak po svojih zmožnostih, vsakemu glede na njegove potrebe.' To medsebojno sodelovanje in podpora se je v preprostih družbah, ki so bile v veliki meri samozadostne in niso poznale trgov, pojavljalo zelo pogosto. V primeru plemena Tiv se je pojavljalo v obliki prinašanja daril, za katera se je pričakovalo uslugo v prihodnosti. Darilo je ustvarilo majhen socialni dolg, ki je držal skupnost povezano. Vendar ta dolg nikjer ni bil uradno zabeležen in ni bilo višje avtoritete, ki bi neodvisno lahko razsojala o njem. Šlo je za pripoznanje, da bi sovaščan tudi priskočil na pomoč sosedu, ko bi jo le-ta potreboval.

Druga sfera izmenjave pri plemenu Tiv je bila domena moških, ki so se po njihovem lastnem prepričanju ukvarjali z višjimi stvarmi. Znotraj nje so lahko dobili določene luksuzne stvari kot npr. krave, konje, slonovino..., večinoma pa je bila to sfera, kjer so si lahko pridobili določeno politično veljavo, najeli zdravilca, vrača ali za iniciacijo v okultne združbe. Tu so za potrebe izmenjave oz. nakupa uporabljali t. i. socialne valute, ki so se delile na manjšo in večjo denominacijo. Manjšo so predstavljali kosi lokalno izdelane tkanine (tugudu), večjo, za dražje nakupe, pa so predstavljale uvožene medeninaste palice. Te palice so bile najprestižnejša oblika valute in v lasti so jo lahko imeli le moški.

Slika 1: Sodobna oblika medeninastih palic, najvišje oblike socialne valute pri plemenu Tiv (vir: Adinath Extrusion)

Tretjo, najvišjo sfero, pa so predstavljale pravice moških do žensk. Te tri sfere so bile ločene med seboj. Tako npr. posameznik za nobeno količino rib ali jama ni mogel kupiti krave ali konja, prav tako za nobeno količino medeninastih palic ni mogel pridobiti trajne pravice do ženske. Idealna poroka je za Tiv izgledala namreč tako, da je posameznik drugemu dal v ženitev svojo sestro, ta pa mu je v zameno dal za ženo svojo sestro. Torej, edino ženska je lahko predstavljala enakovredno zamenjavo za drugo žensko. V praksi stvari niso potekale tako gladko, saj družine niso imele enakega števila članov, dogajalo pa se je tudi, da se moški ni želel poročiti s ponujeno žensko. V tem primeru je postal njen skrbnik in je pridobil pravico do nje. Lahko jo je tudi zamenjal za drugo žensko, ki mu je bila pogodu in s katero se je želel poročiti. V tradiciji Tiv se je ta sistem skrbnikov razrasel v zapleten sistem, v katerem so imeli največ veljave moški z največ skrbništvi nad ženskami, ki so si jih med seboj izmenjavali. Manj srečni so se poročili pozno v življenju ali pa sploh ne.

Klub temu je obstajal način, da si je moški 'kupil' žensko z medeninastimi palicami, vendar jih je potreboval zelo veliko. Najprej je moral dva ali tri zavitke dati njenim staršem, da si je sploh pridobil pravico do snubitve, kasneje pa jih je moral plačati še precej več, saj je moral pomiriti njeno mater in njenega skrbnika (po prvem spolnem odnosu; po tem, ko je rodila, itn.). V teoriji je lahko izplačal njene starše, njenega skrbnika pa nikoli. Gre za to, kar francoski antropolog Philippe Rospabe imenuje substitut za življenje. Te socialne valute so predstavljale samo nadomestke za življenje. Z njimi nikoli nisi mogel v resnici kupiti žene ali poplačati mrtvega brata sovaščana, ki si ga ubil v prepiru.

Podobne primere kot Tiv bi lahko našli tudi drugod po svetu. Graeber navaja primer plemena Lele, ki je živelo v porečju reke Kasai na področju današnje Demokratične republike Kongo. Lele so kot svojo nižjo valuto uporabljali kose pletene tkanine iz rafije, s katero so tudi trgovali s sosednjimi plemeni. S tkanino nisi mogel kupiti hrane, so jo pa uporabljali za gladitev medsebojnih odnosov in za določene socialne zahteve. Tako so morali npr. moški, ko so dosegli polnoletnost svojemu očetu dati 20 kosov tkanine, ženi pa enak znesek, ko je rodila otroka. Uporabljali so jo tudi za plačilo različnih kazni in pristojbin. Mlajši so vedno plačevali starejšim, do njih so bili tako v oziru socialnih zahtev vedno v določenem dolgu. Še največ izdatkov je šlo za poroko, za katero pa so morali predložiti vrednejšo valuto – kose lesa sandalovine, ki so jo lahko dobili le na tujem. Sto kosov tkanine je predstavljalo tri do pet kosov sandalovine. V lasti so jo imeli redki posamezniki, pleme je večino sandalovine hranilo v skupni vaški zakladnici. Kljub temu pa sandalovina ni predstavljala dote za 'nakup' žene, bila je le sredstvo v medsebojnih pogajanjih pred poroko. Moški si v resnici na ta način ni mogel kupiti ženske.

Slika 2: Sandalovina, najvišja oblika valute pri plemenu Lele (vir: www.hosursandal.com)

Socialnih valut torej niso uporabljali za vsakodnevne nakupe na trgu dobrin, prav tako niso 'primitivne', kot zmotno trdijo ekonomisti, temveč so jih uporabljali za urejanje medsebojnih odnosov. Uporabljale so se za urejanje razmerij pri vseh pomembnih družbenih dogodkih, npr. pri poroki, pri smrti, pri medsebojnem poravnavanju sporov, ipd. Pravo menjalno sredstvo za novo človeško življenje (novorojenca) ali za preminulo življenje, je bilo lahko samo drugo človeško življenje. Socialne valute in sistem pravil poravnave so tako preprečevale krvna maščevanja, ki bi se nadaljevala v nedogled, in skrbele za to, da so pripadniki družbe uspešno sobivali naprej.

S socialnimi valutami tako nisi mogel kupiti drugega življenja, kljub temu pa se v zgodovini na eni točki pojavi trgovanje z ljudmi za takšne ali drugačne oblike denarja. Kaj se je zgodilo?

Suženjstvo

Moški si je, kot rečeno, lahko pridobil pravico do ženske samo, če je ponudil drugo žensko ali življenje v zameno. Vendar je v praksi obstajal tudi način, kako to zaobiti. Moški je lahko pridobil pravico do ženske tudi prek t. i. krvnega (oz. v primeru plemena Tiv, mesenega) dolga. Graeber razlaga, da je bilo v tradicionalnih afriških združbah, tudi pri plemenu Lele, pogosto verovanje, da človek ne umre brez razloga. Če je nekdo umrl, ga je nekdo moral ubiti. Zaradi tega verovanja so po smrti posameznika vaščani iskali njegovega krvnika (bodisi preko dokazov o tem, ali je bil s kom v sporu, bodisi prek magičnih ritualov, ipd.). Na krivca, ki so ga določili, je tako padel krvni dolg. Ker je bil kriv izgube življenja, ga je lahko poplačal samo z življenjem. To je običajno pomenilo, da je moral v zameno dati mlado žensko iz lastne družine, ki je odtlej živela pri 'žrtvini' družini v služnosti.

Tako pri plemenu Tiv kot pri plemenu Lele je ta sistem sčasoma postal zapleten, saj je služnost postala dedna. Tako so v služnosti ostali tako otroci dekleta kot tudi njihovi otroci. V poravnavi krvnih dolgov nihče ni sprejemal moških, saj le ženske rojevajo otroke. Prišlo je do tega, da je bil vsakdo na tak ali drugačen način v služnosti nekomu drugemu. Ljudje so si prizadevali, da bi imeli čim več ljudi v svoji služnosti, saj so tako laže poravnali svoj krvni dolg, v katerega so se lahko zapletli. Na ta način so plačali s človekom v služnosti in ne s pripadnico lastne družine. Vsakemu večjemu tragičnemu dogodku v vasi je sledilo večje izmenjavanje pravic do žensk.

Pa vendar ta služnost ni predstavljala suženjstva. Ker je bil pravzaprav vsakdo nekomu v služnosti, so ljudje v vasi še vedno skrbeli drug za drugega. Za moške je služnost pomenila celo prednost, saj je moral njihov skrbnik zanje plačevati kazni in celo krvne dolgove. Pleme Lele je kljub temu imelo sužnje, a ne mnogo in ti so bili to vedno vojni ujetniki, ki niso imeli svojih družin. Biti v služnosti je po drugi strani pomenilo, razlaga Graeber, da so ljudje imeli dve družini, ki sta skrbeli zanje.

V teh egalitarnih združbah ni bilo avtoritarnih institucij, ki bi enostransko odločale o zadevah. Ni bilo oboroženih skupin, ki bi s silo uveljavljale voljo zakona. Spori so se reševali sporazumno, pravila so interpretirali fleksibilno, občutke vsakega vpletenega so morali vzeti v obzir.

Kako je torej prišlo do tega, da so ljudi začeli prodajati kot sužnje? Do leta 1500, ko so v zahodno Afriko prišli Evropejci, se je v tem predelu, ki so ga zaznamovala večja kraljestva (Oyo, Igbo, Dahomey, Asante...), služnost sčasoma spremenila. Postala je, piše Graeber, jamstvo za posojila. Dolžnik je za jamstvo moral drugi družini predati člana svoje družine, ki je nato služil na njihovih poljih ali opravljal druga dela. Čeravno ni bil popolnoma svoboden, pa še vedno ni bil suženj v pravem pomenu besede, saj ni bil odrezan od svoje matične družine.

Kljub temu je po drugi strani v času prihoda Evropejcev v Afriki že potekala trgovina s sužnji. Pravzaprav, kot piše Elikia M'boko v Le Monde Diplomatique, so sužnje izvažali že stoletja prej v muslimanska kraljestva, čez Saharo in čez Indijski ocean. Kdo? Sužnje so prodajala večja kraljestva, v katerih so kot denar že nekaj stoletij uporabljali bakrene palice, ki so sčasoma postale podobne zapestnicam. Bila so tudi hierarhično urejena, organizirana in v stalnih medsebojnih vojaških spopadih. Za pojav in širši razmah suženjstva sta bila torej potrebna vojna, nasilje in vojaška prisila. Sužnji so ponavadi postali vojni ujetniki, ki so jih nato prodali. Včasih so afriška kraljestva vojne začela zgolj z namenom zajeti čimveč sužnjev. Prihod Evropejcev je drastično povečal povpraševanje po sužnjih in je dodatno prilil olja na ogenj nasilju med kraljestvi in zasužnjevanju ljudi. Ocenjuje se, da so v 'novi svet' v južno in severno Ameriko tako prodali okoli 12 milijonov sužnjev.

Afriška kraljestva so v namen zasužnjevanja čim večjega števila ljudi prav tako vzpostavila stroge kazni za kršenje pravil. Če ni šlo zlepa, so vladarji zmanipulirali sodni sistem tako, da je bila praktično vsaka napaka lahko usodna in je pomenila kazen z zasužnjenjem in transportom južno po reki Cross do Starega Kalabarja, kjer so Evropejci kupovali sužnje za baker ali drugo blago, tudi orožje. Dogajalo se je tudi, da so ljudje naznanjali sovaščane ali celo svoje žene, ki jih niso marali. Vaški starešine so, ker so si razdelili del dobička, s tem običajno soglašali.

Pleme Tiv, ki je bilo organizirano v manjše utrjene vasi, v katerih je največjo veljavo imel vaški starešina, je prišlo v dolino reke Benue okoli leta 1750. Zavedali so se, kaj se dogaja okoli njih, zato so se naselili v težko dostopnih predelih in se močno branili pred občasnimi napadi iz sosednjih kraljestev. Tiv so še vedno uporabljali kose tkanine in medeninaste palice kot svoji socialni valuti in se niso pustili zapeljati, da bi pričeli uporabljati bakrene palice, denar večjih kraljestev. Vedeli so, da dolg do njih pomeni suženjstvo in razpad njihovega načina življenja.

Graeber piše, da je bila čezatlantska trgovina s sužnji ena velika mreža kreditnih razmerij. Lastniki ladij v Liverpoolu in Bristolu so dobili blago na kredit, to blago so dali afriškim trgovcem s sužnji na kredit (v zameno za jamstvo v obliki ljudi, med drugim tudi članov družin trgovcev), na novo pripeljane sužnje pa so nato prodali lastnikom plantaž na drugi strani Atlantika prav tako na kredit. Vse skupaj pa so s krediti financirali bančniki v Londonu.