Neumno je večidel oboje. Vprašanje je, kaj je vzrok in kaj posledica. Lahko pameten učitelj iz neumnih učnih načrtov in postopkov potegne kaj pametnega? Lahko načrti in postopki iz neumnega učitelja iztisnejo kaj pametnega? Ali oba zanemarjata pravila, da lahko delata po svoje, tako kot pravila zanemarjajo učitelje in učence, da se lahko zapletajo po svoje?

Lahko bi se vprašali tudi takole: Kako naj ne bo neumen učitelj: ki iz ure v uro, iz dneva v dan in iz leta v leto ponavlja ene in iste stvari; ki so pogosto tako površne, poenostavljene in v neskladju z najnovejšimi dognanji, da so že laž; ki malokaterega učenca zanimajo in jih bo malokateri lahko kdaj uporabil; in ki temu učitelju onemogočajo kakršenkoli umski in strokovni napredek med prvim in zadnjim dnem poučevanja v življenju? Učitelji so vendar delavci za tekočim trakom, le da ne delajo z rokami ampak z jezikom, trak pa se obrne enkrat na leto ali na tri leta. V roke dobijo komaj začete izdelke in oddajo nedokončane, ki jih nikoli več ne vidijo. Če v takšnih pogojih uporabljaš možgane za to, kar delaš, se ti lahko le zmeša …

A oni so žrtve šolskega ustroja, ki se kot poplava ali suša v obrokih vali z ministrstva, in se mu včasih zoperstavijo. Neumni visokošolski učitelji pa so večinoma sami krivi za neumnost načrtov, predpisov in meril, po katerih delajo. Sami jih namreč sestavljajo in univerze so glede tega dokaj samostojne.

Kljub temu ni bistvene razlike med univerzitetnim in vrtčevsko-osnovno-srednješolskim prenašanjem znanja. Pri vseh gre predvsem za prenos podatkov. Učenje postopkov za obdelavo podatkov je prisotno le pri računskih predmetih. A tudi v teh primerih gre pravzaprav za podatke, ki se jih je treba napiflati – za formule.

Obdelava podatkov za kakršnokoli rabo, ki ni pridobivanje ocen, je prepuščena samovolji posameznih učencev. In če že zapravljajo mladost z razmišljanjem, ni zaželeno, da to počnejo pri pouku. Seveda ne, ker to ruši formulo učnih načrtov. Količine podatkov, ki jih je treba v tričetrt ure strpati v glave učencev, ni možno doseči, če skušajo učenci te podatke tekom prenosa kakorkoli uporabiti.

V takšnih razmerah je presenetljivo, da se tu in tam vendarle najde kak učitelj, ki učence vzpodbuja k širjenju znanja – k mišljenju. In kar je še bolj presenetljivo – skoraj vsi so družboslovci.

Kar spomnite se svojih vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev, ki so vam ostali v dobrem spominu! … In spomnite se predmetov, pri katerih ste lahko izstopili iz okvirov učnega načrta in vas za to niso ošteli, ampak so vas celo sunili še malo naprej! … In spomnite se pripovedi, življenjepisov in intervjujev ljudi, v katerih so omenjali svoje najljubše učitelje! … Ja, to so bili, ob učiteljih razrednega pouka, skoraj brez izjeme učitelji književnosti, zgodovine, zgodovine umetnosti in modroslovja.

Je torej z učitelji naravoslovnih, računskih in tehničnih predmetov kaj narobe? Če pobrskam po lastnih spominih, niti ne; v povprečju so pustili celo boljši vtis od onih drugih. Razlika je v tem, da so nas najboljši med njimi vzpodbujali k mišljenju zgolj v okviru svojih predmetov, najboljši družboslovci pa so nam dali prostor in oporo, da povežemo vse, kar znamo, na vse možne načine. Naravoslovci so nam dali globino, družboslovci pa širino.

In v čem je kakovostna razlika med globino in širino? V tem, da se do prve lahko dokoplješ sam, če imaš osnovno izobrazbo, zdravo mero radovednosti in dostop do podatkov. Za širino pa potrebuješ pomoč drugih …

To pride do izraza, če primerjamo življenjepise ljudi, ki so premikali zgodovino naprej. Tisti, ki so odraščali med izobraženci in obiskovali dobre šole, so se dosti bolj pogumno podajali v neznano. Svoja dognanja so samozavestno uveljavljali. Ne glede na svoja strokovna področja so se dejavno vključevali v družbene zadeve. Na težave so opozarjali, mnogo preden so postale vidne tudi drugim. Zagovarjali so nepriljubljena stališča, ki so se kasneje izkazala za ustrezna. Za to, kar se jim je zdelo pravilno, so zastavili svoje ime in svoj ugled – včasih v lastno škodo, a vedno v vzpodbudo tako sodobnikom kot prihodnjim rodovom.

Oni drugi, ki so se iz izobrazbi nenaklonjenega okolja izkopali z obilo truda, odrekanja, deležni mnogih zlorab in kančka sreče, so živeli povsem drugače. Na svojem področju znanja so naredili prevrat ali več prevratov. A to področje je bilo izredno ozko zamejeno. Obvladali so predvsem obrtno plat, ki so se je priučili kot pomočniki, znanstvena pa jim ni šla najbolje od rok. Vse življenje jih je mučilo pomanjkanje samozavesti. Njihovi dosežki so bili plod garanja in izgorevanja, dokazovanja lastne vrednosti samemu sebi, ki si je niso dovolili dokazati. Ob nasprotovanju so se potegnili vase; pogosto so njihovo vrednost odkrili šele naslednji rodovi. In ostali so strogo na področju, ki so ga poznali. Glede perečih zadev se niso izjasnili, za nikogar in nič se niso zavzeli; družbeno življenje je šlo v veliki meri mimo njih.

Sicer pa ni treba iti v preteklost. Kdo se danes bori za pravice zatiranih in glasno zahteva družbo, v kateri zatiranih ne bi bilo? Družboslovci. Naravoslovci so glasni predvsem glede zatiranja narave, na vse ostale odklone od skupnega dobrega – družbene, gospodarske, verske – pa nas opozarjajo skoraj izključno družboslovci. Vzemimo za primer pričkanje okoli pravic istospolnih: koliko naravoslovcev je skušalo javno predstaviti neštete dokaze o pogostosti in razširjenosti istospolnih spolnih odnosov med živalmi? Ne, če jih je že kdo omenil, so bili to družboslovci. In kje so izračuni matematikov, da gospodarstvo, ki temelji na neprestani rasti, ne more trajati v nedogled? Ni jih – o tem (na žalost brez izračunov, a s prepričljivimi utemeljitvami) govorijo le družboslovci …

Naši vrli vladarji so v najboljšem primeru strokovnjaki z globino in brez širine. Sredina vladarske Gaussove krivulje pripada povzpetnežem brez globine in širine. V najslabšem primeru imamo spet opravka z ozkogledimi strokovnjaki, le da gre za ljudi, ki so se strokovno poglobili v goljufanje. Pomanjkanje širine je razumljivo – da so se lahko vsi ti ljudje prikopali do vodilnih mest, so morali svoj prosti čas namesto širjenju znanja nameniti širjenju poznanstev.

Zanimivo pa je, da se dobro zavedajo nevarnosti, ki jim grozi od ljudi s širino, in vedo, da širino širijo predvsem družboslovci. Zato jih skušajo zadnja leta, ko postajajo njihovi odnosi z ljudstvom napeti, onesposobiti. Zato govorijo o njihovi nekoristnosti, nezaposljivosti, neznanstvenosti in podobno. Zato skušajo družboslovne učitelje nadomestiti s podjetniki in upravitelji, ki bi namesto družbenih poučevali poslovne odnose in širili uradniški ceh.

Tepci lahko vladajo le tepcem. Pametnjakoviči pa se družimo s pametnjakoviči in obupujemo, medtem ko od tepcev vodeni tepci vzgajajo nove tepce. In kaj lahko naredimo? Svoje šole? S prihodki, ki jih v teh časih prinaša pamet?

Morda je še največ, kar lahko storimo, da vztrajamo pri pametnjakovičstvu za vsako ceno in smo na voljo vsakomur, ki je željan znanja, da se z njim sprehodimo po znanih in neznanih poteh do njega …