Danes zvečer imam predavanje z naslovom Kaj bi partizani storili danes?; to bo predavanje iz cikla z naslovom Hej, brigade!, ki ni nastal po naključju. Predavanje bom imel zato, ker je danes izjemno pomembno govoriti o naravi partizanskega bojevanja, ki je neposredno povezano z oblikovanjem sodobnega spektakelskega družbenega življenja, v katerem živijo srečni pripadniki elit in vse bolj nesrečni ostali ljudje, potopljeni v ocean podob o srečnem spektakelskem življenju, po katerem naj bi hrepeneli in tudi zares hrepenijo, zato si podobe s pomočjo pametnih naprav nenehno izmenjujejo, zaradi česar nastaja močan vtis, da so siljeni v poseben način vedenja, ki ga lahko opazujemo povsod in kadarkoli: nenehno se trudijo, da bi zabavali drug drugega in se silili k ustvarjanju vtisa, da so zadovoljni. Vtis je tako močan, da bode v oči in terja razmislek.

Paradoks povedanega je, da je vsak posameznik vse bolj podoben atomu, ki je ločen od vsakega drugega atoma. Posamezni atomi se tako trudijo ustvariti vtis, da živijo skupaj, v enem samem družbenem spektaklu, v katerem si izmenjujejo podobe le-tega, kot bi se želeli prepričati, da je res tako, da imajo prav in da se ne motijo.

Opaženo vedenje ljudi je prisilno in vedno znova enako, kot bi bilo zaukazano, zato se zastavlja vprašanja, kdo sili vse te ljudi k takemu vedenju. Ni videti, da bi jih kdo neposredno silil. Vtis je, da se tako vedejo po svoji volji in ker so se tako odločili. Pa vendar bi se motili, če bi tako sklepali, saj je nemogoče, da bi se tako veliko različnih ljudi tako dolgo vedlo tako enako po svobodni volji.

Ponuja se druga misel: ljudje danes niso svobodni. Morda so kdaj bili, toda danes prav gotovo niso. Ujeti so v to, kar je že pred leti Debord imenoval zarota neskončnih zahtev.

Ljudje so namreč podrejeni nevidni in neotipljivi zahtevi, ki jo prepoznavamo samo s pomočjo teoretskega koncepta; ustvaril ga je Freud.

Vsak posameznik čuti pritisk prek nadjaza, ki je v glavnem nezaveden. Vsak jaz ima nad seboj nadjaz, zato je težko govoriti o svobodni volji posameznikov. V kapitalizmu pa je še huje.

Kapitalizem je namreč stroj in je duh, ki se širi med ljudmi zlasti prek njihovega nadjaza. Ko se širi, čutijo ljudje silo, da na primer kupujejo in delajo. Sila, o kateri govorim, je drugo ime za logiko, s katero stroj prek duha z veliko hitrostjo spreminja vse oblike sveta in vse, kar je v njem. Logika je povsem neosebna, mašina je neosebna, duh je neoseben in je v globalnem svetu že dobesedno povsod.     

Vse se mora zato vse hitreje spreminjati; taka je temeljna zahteva kapitalistične mašine, ki ne prenese izjeme. Logika nadjaza, ki pritiska na posameznike, je komplementarna logiki samega kapitalizma, ki mora kopičiti profite oziroma presežno vrednost. Ljudje morajo zato nenehno delati. A ni bilo vselej tako in ni nujno, da je vselej tako, saj je možna izjema.

Nekoč smo živeli v totalitarnih režimih, ki jih zmotno imenujejo komunistični. Takrat je bilo zelo pomembno, da so ljudje ubogali voditelje. Kdor ni ubogal, je imel lahko hude težave. Potem so se časi spremenili, spremenila pa se je tudi narava oblasti. Ljudje so še vedno ubogali, le gospodarji so bili drugi in logika gospostva se je spremenila.

Nastajali so povsem novi spektakli. Nenadoma so bili povsod izdelki, svobodni trgi so dobesedno bruhali neskončne količine blaga. In od ljudi se je pričakovalo, da bodo kupovali. Vse je bilo mogoče spremeniti v blago in prodati, tudi kritično misel, čustveni količnik, osebnostno rast in duhovno zorenje.

Danes je že na voljo vse. Ko človek gleda televizijo ali brska po kakem drugem mediju, mu zapovrstjo ponujajo: prijetne poglede na naravno okolje, biološko neoporečno hrano, sprehode skozi muzeje, koncentracijska taborišča in azile za prosilce za politično zatočišče, nove športne copate, novo dieto, posnetke stradajočih otrok v Etiopiji, manekenke, ki se imenujejo modeli, prizore avtomobilskih nesreč, sprejema pri kraljici in sosede pri zalivanju vrta, intervju z množičnim morilcem, najnovejši model straniščne školjke, spektakularni gol, ki ga je zabil kaj-pa-vem-kdo, vpogled v posledice zadnje vremenske katastrofe, spodnjice znane filmske igralke, reklamo za domačo hrano, odvajalna sredstva, damske vložke in pralni prašek, posnetke bombardiranja sirske vasi, pogovor s pesnico, kritičnim mislecem, teroristom, politikom, tajkunom, filozofom in slehernikom, pa tudi sanjski avto, počitnice v Tihem oceanu, križarjenje in srečko za milijon evrov.

Človek je svoboden, in mora le izbrati med ponujenim. Toda vse skupaj je neprimerno bolj zapleteno.

Ljudje v spektakelskih okoljih vsekakor gledajo in delajo. So delavci; ne vsi, nekateri pač. Številni delajo zgolj zato, ker morajo. Ne delajo, ker so ustvarjalni in kreativni in zadovoljni. Ker delajo, dobijo mezdo. Potem lahko kupujejo. In zadovoljujejo želje. Toda še vedno niso ne kreativni, ne ustvarjalni, ne zadovoljni, ne srečni.

Kdo obvladuje vse skupaj? Nihče. Ni več kraljev in monarhov, ni več Stalina in tovariša Tita, ni Kapitalista. Vse skupaj je poblaznela mašina, ki deluje sama od sebe. Ne potrebuje gospodarja, potrebuje zgolj hlapce, ki proizvajajo in kupujejo. Vse je treba proizvesti in vse je treba kupiti.

Treba je. Pritisk je velik.

Kdor pripada eliti, si lahko privošči tudi potovanja v neokrnjeno naravo. Tam mu strežejo: z naravno hrano, ki je pridelana na neoporečen način; z ustrezno dieto, ki je preverjeno zdrava; z masažami za sprostitev, ki dokazano pripomorejo k čustveni stabilnosti, notranjemu miru. Ponudijo mu tudi intelektualne dobrine: knjige, nasvete za zdravo življenje, predavanja priznanih strokovnjakov, tudi kritično misel.

Taka je paradigma spektakelskega kapitalističnega življenja. Vsakdo bi imel lahko na voljo vse, kar potrebuje oziroma želi, vendar le pod enim pogojem: da se kapitalistična integracija sveta nenehno povečuje. To upravičeno imenujemo utopija.

Utopičnost sodobnega brezmejnega kapitalizma se kaže kot oddaljeni cilj, da delo osvobaja, osrečuje in da je nekaj, kar bi morali ljubiti.

V resnici pa bi partizani danes razmišljali povsem drugače.

Razmišljali bi takole: uprli se bomo velikemu Kapitalu in privatiziranju vsega, vpeljali delavski nadzor nad procesi proizvodnje in prodaje blaga ter se lotili skupnega razmišljanja o skupni bodočnosti vseh ljudi. Brali bomo Marxa in skušali dobro razumeti njegovo spoznanje, da Kapital ni denar, temveč je množica medsebojnih družbenih odnosov, da je torej nekaj, kar imamo ljudje med seboj.  

Ko bi tako razmišljali, bi postajalo vse bolj jasno, kako veliko virov je med ljudmi, česa vse so ljudje zmožni, če delajo skupaj, če sodelujejo, če so solidarni, če skupaj načrtujejo lastno bodočnost pod eno samo zastavo, na kateri piše: egalitarnost, svoboda, bratstvo.