{fb_rutar}

Za razumevanje univerzalne vrednosti tabuja incesta potrebujemo nekaj teoretskih konceptov, ki sta jih razvila Freud in Lacan.

Prvi koncept nam pove, da je posamezno človeško bitje, na primer otrok, ne le v odnosih z drugimi ljudmi, na primer s starši, temveč predvsem in bistveno z instanco, ki jo Lacan imenuje Veliki Drugi. Potrebujemo torej koncept Velikega Drugega.

Kdo je Veliki Drugi?

Veliki Drugi je abstraktna entiteta in neskončna multipliciteta.

Veliki Drugi zlasti ni empirična oseba, temveč je koncept, ki ga lahko zastopa taka oseba. Drugi je takrat skrivnostna, enigmatična, vsemogočna instanca, ki empirično ne obstaja, človek, ki je v odnosu z njo in verjame vanjo, pa zmotno verjame, da obstaja, da je ta konkretna oseba dejansko Veliki Drugi.

Ko govorimo o otroku, pravimo, da je njegov prvi Veliki Drugi mati. Čisto preprosto rečeno: mati je za otroka nekdo, ki ga absolutno presega, nekdo, ki ga otrok ne more razumeti, nekdo, ki je vsemogočen, nekdo, ki vse ve in vse obvlada, kar pomeni, da obvlada tudi njega.

Veliki Drugi je za otroka tudi nepredvidljivi, muhavi Bog, ki ga lahko tudi uniči. Prav zato ga je treba demistificirati. Če se to ne zgodi, je otrok povsem na razpolago Drugemu, ki lahko dela z njim, kar hoče. Drugi postane otrokova usoda, ta pa je s tem tudi zapečatena.

Vidimo torej, kako izjemno pomembno je razumeti odnos med posameznikom, otrokom, in Velikim Drugim, ki ima dve temeljni obliki.

O prvi sem že spregovoril: to je muhavi Drugi, ki presežno in neskončno uživa, zato pravimo, da njegovo delovanje bistveno zaznamuje to, kar imenuje Lacan jouissance.

Otrok kmalu v življenju izkusi, da je objekt Velikega Drugega oziroma matere. To preprosto pomeni, da začuti, da mati od njega nekaj želi, da želi, da postane to ali ono, da je potemtakem objekt njene želje. Veliki Drugi torej nekaj pričakuje od otroka in otroku je to jasno.

Ni pa mu jasno, kaj pričakuje in kaj natančno hoče. Ker je Drugi zavezan jouissance, otrok nima nobene možnosti, da spozna in razume, kaj naj bi to bilo. Zadeva je zelo zapletena. Če mati nekaj želi od otroka, potem je logično, da nečesa nima, da želi nekaj, česar nima. V tej luči naj bi otrok postal to, kar želi, oziroma to, česar nima. A kaj naj bi to bilo? To je ključno vprašanje.

V osnovi torej govorimo o odnosih med otrokom in materjo, o odnosih med otrokom in Drugim, ki ga zastopa mati, o odnosih med materjo kot Drugim do otroka, od katerega očitno nekaj želi.

Kaj torej želi mati, kaj želi Drugi? Kaj naj bi ga potolažilo, kaj naj bi izpolnilo njegovo željo, kaj naj otrok naredi, da bo zadovoljen? To so vprašanja, s katerimi se sooča vsak otrok.

Logično pa je še nekaj. Če mati nekaj želi, če Drugi nekaj želi, potem je logično, da nečesa nima, da ni samemu sebi zadosti, da torej ni tako vsemogočen in samozadosten, kot je morda videti na prvi pogled, saj za svoj obstoj potrebuje drugega, to je otroka.

Vzporednica z odnosom vernika do Boga je seveda očitna, vendar nas trenutno ne zanima.

Zanima nas, kaj se zgodi, če je otrok ujet v juissance Drugega, saj je taka ujetost zelo nevarna.

Otrok vse bolj čuti, da je želja ali zahteva Matere/Drugega grozeča, saj nikakor ne more ugotoviti, kaj naj stori, da bi ji ustregel.

Natanko na tem kraju se rodi potreba po kastraciji, kajti brez nje se otrok dokončno pogrezne v brezno jouissance Drugega oziroma v psihozo.

Otrok mora biti zaščiten pred jouissance. Zaščiten pa je lahko le tako, da nekaj omejuje jouissance. Potrebujemo novo instanco, kajti Veliki drugi/Mati ne more omejevati sebe, otrok pa tudi ne. Nova instanca je kajpak Oče.

Oče je nosilec prepovedi incesta, ki v tej luči pomeni otrokovo odvisnost od uživanja (juissance) Drugega. Zaradi prepovedi incesta se otrok odvrne od užitka Drugega in se preusmeri k drugemu človeku. Ali drugače rečeno: otrok izkusi razliko med juissance Drugega in željo Drugega. Izkusi, da je tudi Drugi kastriran in da je to dobro.

Želja se rodi natanko zaradi človekove kastriranosti, ki nima nobene resne zveze s tem, kar podtikajo Freudu, češ da je rekel, da so ženske kastrirani moški.

Incest pomeni, prav nasprotno, da je otrok popolnoma na razpolago Drugemu, zato prej ali slej pride do zlorabe. Če Drugega nihče ne omejuje, se ta vede kot mašina, ki lahko dela z objektom (otrokom), kar je mogoče narediti, to pa pomeni dobesedno karkoli: lahko ga spolno zlorablja, duševno zlorablja, duhovno zlorablja, moralno zlorablja, telesno zlorablja, lahko ga pohabi, ubije, proda v suženjstvo.

Pomembno je predvsem tole: juissance je nemogoč, saj je zavezan neskončnosti, kar zlasti pomeni, da ga ni mogoče simbolizirati, pomeni pa tudi, da nanj v končnem svetu končno bitje preprosto ne more odgovoriti, saj ga še misliti ne more. Otrok nima nobene možnosti, da bi storil karkoli, da bi zamejil juissance Drugega, ki je neskončen in brezmejen. Natanko zato potrebuje zaščito Očeta, ki s svojim Ne! blokira juissance.

Če otrok ne more ustreči juissance Drugega, doživlja, kot da ni dovolj dober. Karkoli stori, nikoli ni dovolj, da bi bil Drugi zadovoljen. To je osnovni vzvod trpljenja številnih otrok in odraslih ljudi, občutkov neadekvatnosti in manjvrednosti, krivde in vsega drugega iz tega registra.

Juissance mora zamenjati želja Drugega.

Želja Drugega ni sadistična, ni grozljiva in grozeča zahteva, ki ji nikoli ni mogoče ustreči. Naravnanost k želji Drugega že pomeni izkušnjo kastracije juissance Drugega, pomeni kastracijo samega Drugega, pomeni vznik tega, kar imenuje Lacan ne-vse.

Toda vse to zadevo le še dodatno zaplete. Za razumevanje tega zapleta potrebujemo nov teoretski koncept, ki pa ga na tem mestu zgolj omenjam, saj sem omejen s prostorom.

Prehod od juissance Drugega k želji Drugega je dober in produktiven, toda človek lahko ustvari nezavedno fantazmo, prek katere se vrne k incestu in prezre prehod k želji. V fantazmi ali imaginarnem scenariju, kot ga je imenoval Freud, je incest nenadoma paradoksno zopet mogoč in juissance tudi.