Neki pravljičar je pred mnogimi leti napisal svetovno uspešnico, knjigo o cesarjevih novih oblačilih, ki so bila tako čudna, skrivnostna in nenavadna, da jih kratko malo ni bilo mogoče videti. Poleg tega so bili ljudje okoli cesarja vzgojeni na zelo poseben, skrivnosten in nenavaden način, kar je pomenilo, da sicer niso ničesar videli, ker je bila nevrofiziologija njihovega centralnega živčnega sistema in posebnega sistema za gledanje taka, da zaradi odsotnosti oblačil na cesarjevem telesu preprosto niso mogli ničesar videti, tudi če bi hoteli kaj videti, vendar so kljub temu vsi po vrsti precej samozavestno zatrjevali, zdelo se je, kot da jih je nekdo začaral, da ima cesar na sebi prečudovita nova oblačila, kajti rečeno je bilo, da bo veljal za neumnega vsakdo, ki bi rekel, da je cesar nag; morda je bil glavni vzrok za začaranost prav tu. In ker nihče ni želel veljati za neumnega, kar je zelo razumljivo in zelo človeško, so vsi po vrsti vedno znova občudovali prekrasna in neobstoječa cesarjeva oblačila, svoje občudovanje pa so tudi glasno in javno izražali, kar pomeni, da so se vedli prav nasprotno od tega, kar je predlagal Immanuel Kant, ko je nekaj let pred francosko revolucijo meni nič tebi nič zapisal, da bi bilo nadvse dobro in v prid demokraciji, če bi ljudje več mislili in manj občudovali svoje gospodarje, obenem pa svoje misli tudi glasno in javno izražali. Narobe svet torej, saj sta danes pomembnejša od razmišljanja občudovanje in hvaljenje gospodarjev, pri čemer je zelo pomembno, kako so oblečeni.

Taka je zmožnost človeških bitij, ki jo imenujem sprenevedanje. Človek torej lahko trdi, da vidi nekaj tudi tedaj, ko dokazano ne vidi ničesar. Nihče mu ničesar ne more, zato živi kot tista pregovorna ledvica v masti. Kljub temu pa je dobro razmišljati. Ne zaradi Kanta in francoske revolucije, temveč zaradi sebe, pa tudi zaradi sodržavljanov, zaradi njihove bodočnosti in zaradi komunizma oziroma zaradi tega, kar imajo ljudje skupnega ali pa bi morali imeti.  

Britanski matematik Roger Penrose je pred leti, natančno leta 1989, napisal izjemno knjigo z naslovom The Emperor's New Mind: Concerning Computers, Minds and the Laws of Physics. Matematikovo razmišljanje je tako, da ga lahko uporabimo tudi kot izvrstno izhodišče za razumevanje političnega dogodka, ki je v teh krajih pred nekaj dnevi privedel do ustanovitve stranke z imenom Stranka modernega centra. Skušal bom pokazati, da ima stranka paradoksno preveč zveze s centrom in z modernostjo, kar pomeni, da hoče biti zgolj všečna in občudovanja vredna.

Roger Penrose, zelo na hitro rečeno, v knjigi dokaže, da ljudje najverjetneje nikoli ne bodo naredili računalnika, ki bi znal misliti, kot mislijo ljudje. Kakšno zvezo ima to s Stranko modernega centra? Vsakršno.

Povezavo lahko začnemo misliti, če privzamemo, da ima vsak človek zavest, ki mu omogoča zavedanje sebe, sveta, sebe v njem, drugih ljudi, omogoča pa mu tudi razumevanje vsega tega in seveda inteligentno delovanje.

Penrose v knjigi poudari, da inteligentno delovanje terja razumevanje, to pa terja razmišljanje. Brez razumevanja ne moremo govoriti o inteligenci, kar pomeni, da živimo v narobe svetu, saj v njem kar najprej poudarjajo, da vsak dan prihajajo na svobodna tržišča pametne naprave. Jaz bi na primer imel raje okoli sebe pametne ljudi kot pametne naprave.

Kako je torej s centrom že omenjene stranke? Slabo.

V luči tega, kar razvije matematik v navedeni knjigi, lahko rečem, da je inteligentno vedenje in delovanje, ki terja razumevanje (na primer sebe in sveta ali nečesa v njem), tisto, ki progresivno vodi k odkrivanju, spoznavanju in razumevanju tega, kar predstavlja začetno nevednost vsakega inteligentnega bitja.     

Prav koncept začetne nevednosti, o katerem je prvi spregovoril Sokrat, je izjemno pomemben. Penrose zato poudarja, ne po naključju, da razmišljanje nujno pomeni dvoje.

Prvič. Razmišljanje ni isto kot ugibanje odgovora na zastavljeno vprašanje. Prav ugibanja je v vsakdanjem življenju veliko, saj so že učenci vzgojeni, da skušajo zadeti učiteljevo željo oziroma to, kar bi učitelj rad slišal.

Všečnost je zelo pomembna.

Drugič. Razmišljanje je človeku kot pripadniku posebne živalske vrste omogočilo, omogoča pa mu še danes, dvigovanje nad neposredno empirično realnost. Lahko torej rečem, da razmišljanje po definiciji vleče človeško bitje onkraj ali pa naprej, gotovo pa ne v center.

Zamisel o centru ali središču je zato že na začetku sporna in problematična, kajti človek, ki razmišlja, se nujno oddaljuje od tega, kar je sicer v središču pozornosti, saj hoče onkraj ali pa naprej. Psihologi zato znajo povedati, da je razmišljanje zares učinkovito in produktivno predvsem takrat, ko je nekonvencionalno, drugačno, alternativno. Konformistični ljudje, ki se drenjajo okoli različnih središč, zato ne morejo produktivno in učinkovito misliti, kar se kaže predvsem kot ponavljanje istega in recikliranje klišejev oziroma puhlic.

Kdor torej posluša Cerarja, z lahkoto ugotovi, da velikokrat pove isto, in sicer to, s čimer se načelno strinja vsakdo: smo za demokracijo, pravno državo, spoštovanje zakonov in dogovorov in vsega drugega, smo za napredek in družbo blagostanja, gremo naprej in smo enotni … Človek mora biti res zarukan in zaplankan, da se ne strinja z vsem tem.

Center je torej neproduktiven. Tak je zlasti v kapitalizmu, saj že sam sistem prek svojih zastopnikov ponavlja natanko isto, kar pa nikakor ni nepomembno.

Razmišljanje o naravi modernega je še dodatno zapleteno. Zaradi omejenosti prostora naj omenim le dve revolucionarni spremembi v XX. stoletju: psihoanalizo in kvantno mehaniko. Postmoderno razmišljanje je z njima dobilo posebne razsežnosti, ki jih je vse prej kot lahko razumeti.

Penrose zato poudarja: realnost, preden postane realnost za zavest, je fluidna in odprta.

In tu je bistvo: človekova zavest reducira, krči odprto realnost oziroma multipliciteto na realnost-za-sebe. Ideološki nagovori ljudi izkoriščajo to spontano zmožnost zavesti za krčenje realnosti, in sicer tako, da dodatno krepijo samo krčenje ter prepričujejo ljudi, da je natanko tako skrčena realnost objektivna realnost.

Revščina v glavi slehernika se tako povečuje in poglablja. Ljudje spontano ne vedo, kako je svet navzoč zanje, obenem pa verjamejo politikom in ideologom, da vedo, kakšna je realnost. Podrejenost nosilcem ideoloških praks tako postaja način življenja, o čemer sem že pisal.

Sedaj imamo v rokah dovolj močne teoretske koncepte, da ugotovimo, da je preimenovanje stranke SMC v Stranko modernega centra znak revščine v glavi, ki je drugo ime za zavajanje ljudi oziroma za neoliberalne ideološke prakse, ki podpirajo prevlado oziroma hegemonijo Kapitala, kot bi rekel Jean Baudrillard.

Ali kot je rekla kolegica, ko je komentirala moje zadnje kolumne:Veš, kakšen občutek dobivam v zadnjem času? Da je inteligenca skrajno nezaželena lastnost v tej deželi in je najbolj cenjena neka posebna oblika ravno pravšnje omejenosti. Kot bi šlo za človeka, ki mu del možganov manjka. Ima jih ravno dovolj, da razume določene delovne postopke in jih obvladuje, nadzoruje svoje telesne funkcije, vendar razmišljati pa ne more, ne more reflektirati svojega lastnega položaja in nima nikakršnih zmožnosti za karkoli razen za ponavljanje svojih delovnih procesov. Človek poleg tega ne sme biti preveč izobražen. Bolje je manj kot preveč, da ni zadrege in ni dvoma o dometu v glavi. Pa še ceneje je.

Namesto občudovanja Cerarjevih novih oblačil, namesto hvaljenja in namesto verovanja kljub vsemu predlagam – razmišljanje. Itak.