Ko so ministra za finance, gospoda Mramorja, te dni povprašali, od kod njegovi bajni zaslužki, do katerih se je dokopal ob redni plači v službici, ki jo mora po zakonu opravljati osem ur vsak delovni dan, je mirno odgovoril, da danes živimo v tržnem kapitalizmu, ne pa v komunizmu, v katerem so bili vsi ljudje enaki. Njegov lakonični odgovor bi lahko razumeli takole: kaj me sploh tako butasto sprašujete, kajti danes smo nekateri privilegirani, saj ne moremo biti vsi enaki. Potem je še rekel, da je bil odstop ministrice za šolstvo, ki je tudi bajno služila s honorarji, slab signal. Ni sicer povedal, komu je signal namenjen, a najbrž že ve, za koga je slab.

Gospod Mramor je izrekel dve neumnosti, zato je prav, da njegovo govorjenje na kratko komentiramo. Prvič. Rekel je, da danes ne živimo več v komunizmu. Problem s to izjavo je, da sploh nihče nikoli ni živel v komunizmu, ker komunizma še nismo vzpostavili! Nesmiselno je torej reči, da danes ne živimo v sistemu, v katerem nikoli nismo živeli. Ravno tako bi lahko rekel, da letos nisem odstranil snega, ki ni zapadel, ali pa, da nisem dobil honorarja, ki ga nisem zaslužil. Nekatere zadeve v tem vesolju so namreč zelo očitne in zelo logične; pravzaprav so vse take.

Drugič. Minister je rekel, da živimo v tržnem kapitalizmu. Tudi to ne drži, ker živimo v kapitalizmu, ki ga močno subvencionirajo bogate države. Živimo torej v posebnih oblikah državnega kapitalizma, v katerem nekatere države sploh nimajo nobene možnosti, da preživijo, ker so kratko malo preveč revne.

V takem kapitalizmu obstajajo tudi elite – to je tisti 1 %. Gospod Mramor zase očitno misli, da spada mednje in da se zato lahko obnaša, kakor hoče. Trdi, da ima poleg redne službe še dovolj časa za razvijanje kakovostnega znanja, ki ga prodaja na trgu. Čisto tako seveda ni, kajti v akademskem svetu natanko vemo, kako se pride do raziskav in do denarja, kako se je treba prerivati, kakšne zveze je treba imeti, koga moraš poznati, komu moraš nekam zlesti, kdo vse te mora priporočati in te porivati naprej, da zares prideš do denarja. Večina jih ostaja zadaj, saj denarja ni veliko, vse skupaj pa že dolgo imenujemo socialni darwinizem ali boj vseh proti vsem.

Živimo torej v svetu, v katerem je nadvse udobno soliti pamet ljudem, če imaš privilegiran položaj, do katerega si se dokopal. In ker je kapitalizem neoseben, kar pomeni, da se ne meni za delavce, je še toliko preprosteje reči, naj se še delavci potrudijo, pa bodo tudi oni zaslužili.

Cinizem takega razmišljanja je bržčas očiten, saj če eni zaslužijo veliko, morajo vsi drugi po definiciji malo. Pa vendar ima gospod Minister v nečem prav. Če misli na resnični tržni kapitalizem, kjer se je res treba dokazovati, kjer je tako kot na atletski stezi, kjer ni mogoče goljufati in kjer te vsi vidijo, kjer neizprosni sodniki natančno merijo čas in daljave in vse drugo, potem smo lahko optimistični, kajti gospod ne bo dolgo minister. Zakaj ne bo?

Gospod ne bo dolgo minister, ker na tem položaju objektivno ne sme ostati, saj dela škodo in ga bodo odstopili, če sam ne bo hotel odstopiti. Kako to vemo?

Minister dela škodo, ker ne ve, v kakšnem svetu živimo. Verjame, da živimo v tržnem kapitalizmu, toda obenem ne ve, da je ta dober zgolj za elite, za vse druge ljudi pa je že dolgo katastrofa. Torej smemo reči, da ne ve, v kakšnem svetu živimo, saj zgolj verjame, kar pa je bistveno premalo.

Sveta namreč ne opisujemo tako, da ugibamo, kakšen je, in ne tako, da verjamemo, kakšen je. Vsak človek lahko ugiba in vsakdo lahko verjame, toda zaradi tega nič bolj ne vemo, kakšen je svet v resnici.

In ker ne živimo v srednjem veku, je znanost tista, ki nam pove, v kakšnem svetu živimo. Znanost, politična ekonomija, pa nam pove, da kapitalizem oziroma neoliberalizem ni pravičen sistem. Noben razumen človek ne bi smel zagovarjati nepravičnega sistema, ki temelji na izkoriščanju delavcev, saj je tako zagovarjanje nemoralno in neetično, oziroma je v službi zla.

Zagovarjati ga ne bi smel zlasti človek na visokem uradniškem položaju, kakršen ministrski položaj tudi je. Torej bi moral odstopiti.

Zlasti bi moral odstopiti gospod Mramor, ki je član Cerarjeve vlade, znano pa je, da gospod Cerar vedno znova poudarja natanko pomen visokih etičnih standardov, za katere se njegova vlada domnevno tudi nenehno prizadeva, pri tem pa ustvarja tudi nove in nove probleme.

Gospod Mramor ima torej vsaj dva problema. Prvič. Ne pozna dovolj sodobne znanosti, ki pojasni, v kakšnem svetu živimo, zato zagovarja zastarele in teoretsko šibke principe oziroma zakone, ki prav zaradi lastne šibkosti ne pojasnijo prav dosti, oziroma sploh ne pojasnijo ničesar.

Drugič. Ne razume dovolj principov etike, ki so jih opisovali Aristotel, Spinoza, Kant in Lacan, če omenim zgolj nekatere. Ker jih ne razume, jih tudi živeti ne more, kar pomeni, da govori eno, dela pa drugo.

Za ministra se ne spodobi niti prvo niti drugo, zato bi moral nemudoma odstopiti. Najverjetneje ne bo odstopil, kajti povedati moramo še tole. V sodobnem kapitalizmu je oblast do konca cinična. Oblastniki se obnašajo, kot da jim absolutno nihče ne more storiti ničesar, vedejo se, kot da so nedotakljivi.

V resnici seveda niso nedotakljivi, saj živijo v vzporednem vesolju, kjer je mogoče biti vraževeren, ciničen in narcisoiden. Take ljudi moramo šele potegniti v to vesolje, da bo njihova zaslepljena zavest počasi dojela, kaj pomeni živeti v resničnem svetu. In kdo bo to naredil? Ljudje, navadni ljudje.