Morda se nam zdi čudno, zakaj Evropa vse bolj postaja nekakšna “ječa narodov”, podobno kot je bila nekoč označena ranjka Avstroogrska monarhija. Vsaj manjši narodi, še zlasti Grki, imajo danes takšen občutek. Do izbruha finančne krize se je zdela “evropska ideja” nekaj zelo pozitivnega, saj je jamčila za blaginjo, mir, demokracijo in človekove pravice Evropejcev, pa tudi širše. Vendar je potrebno poudariti, da je “evropska ideja” nastala na povsem drugačnih temeljih.

“Evropska ideja” je že od samega začetka ideja velikega Trga. “Evropska ideja” je v resnici že ves čas projekt tržnih sil. Pravi začetek evropskega povezovanja sega v leto 1951, ko so Nemčija, Francija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Dejansko je torej Evropska unija nastala zaradi tržnih interesov; zaradi lažjega trgovanja in višjih dobičkov. Pravi temelji Evropske unije so torej trgovina, skupni trg, enotna finančna politika, konkurenčnost in kot takšna je sodobna Evropa obsojena na propad.

Dokler ni v letu 2008 nastopila kriza, se je zdelo, da so evropski temelji trdni in da gre za formulo uspeha. Vendar je kriza razgalila pravo naravo velikanskega tržnega sistema, ki mu pravimo Evropska unija. Evropski pravni sistem je v svojem bistvu skupek pravil, ki predvsem ščiti finančne in gospodarske institucije in jim omogoča čimbolj nemoteno delovanje na enotnem evropskem trgu. Tudi vse širitve so bile predvsem širitev tega ogromnega trga in s tem pridobitev novih tržnih priložnosti, novih dobičkov.

Ob nastopu krize, leta 2008, se je najprej začelo reševanje finančnih institucij, ki predstavljajo pravo “hrbtenico” evropskega projekta in tega reševanja kar ni in ni konec. Prava “narava” Evropske unije se je zares in v polni meri razgalila na primeru Grčije. Demokracija, mir, blaginja ljudi in človekove pravice so bile nemudoma povsem odrinjene na stran; edino pomembna je bila ohranitev skupnega trga, skupne valute in njunih nosilnih institucij - finančnih institucij oziroma bank, zavarovalnic, finančnih skladov itd.

Kaj si zdaj želijo tržne sile, ki dejansko vodijo evropski projekt? Nič manj kot skupni proračun in skupnega finančnega ministra ter skupno vojsko, ki bo zavarovala ta uničevalni projekt tržnih sil (Dnevnik). Ponovno vidimo, da gre v samem “srcu” Evrope za trgovino, biznis, ne pa za blaginjo ljudi, mir, demokracijo, človekove pravice.

Če bo šla Evropa še naprej v tej smeri, bo zelo kmalu razpadla. Evropske države morajo ohraniti svojo suverenost, ne zgolj politično, temveč tudi finančno oziroma v širšem smislu ekonomsko. Namesto krepitve skupnega trga, moramo krepiti solidarnost, medsebojno delitev in resnično sodelovanje med suverenimi evropskimi državami. Le na takšnih temeljih lahko evropska ideja preživi, če ne bomo spet zabredli v medsebojne konflikte, ki so se v Evropi že večkrat v zgodovini iztekli v krvavo morijo.