Nekoč so imeli ljudje možnost izbire: denar so lahko imeli pri sebi, kjer mu je vrednost padala in ga je bilo razmeroma lahko ukrasti, ali pa so ga varno spravili v banki in zaslužili nekaj obresti. To je bilo v kapitalizmovi najstniški dobi, ko so bile za tega barabinčka odprte še vse možnosti: da se bo izobrazil, uredil in postal spodoben družbeni ustroj; da bo odrastel v razbojnika ali pridaniča; ali da ga bo katera od najstniških vragolij stala življenja ali vsaj moči, da bi zavzel svet. Vemo, katera možnost se je udejanila. In tudi možnosti razpolaganja z lastnimi prihodki so se skrčile na eno samo.

Danes nogavica odpade. Če hočemo zakonito služiti – dobiti otroške dodatke, preživnino, štipendijo, plačo, honorar, pokojnino, socialne prispevke, nagrado ali kar je še tega –, moramo imeti odprt račun pri banki, ki deluje v naši državi. Ko nam je denar nakazan, ga res lahko dvignemo in damo v nogavico, saj vendar živimo v eni od svobodnih držav. Vendar nam to tako zaplete in podraži življenje, da se ne splača.

Podraži nam ga tako ali tako. Odprtje računa stane. Vodenje računa stane. Bančna kartica stane. Dvig denarja stane. Polog denarja stane. Polog kovancev stane še več. Menjava denarja stane. Vsako plačilo stane. Posojilo stane. Minus na računu stane.

Banko stane le plus na računu. A obresti pozitivnega stanja so tako majhne, da bi provizija, če bi jih hoteli konec leta dvigniti, znašala več. Poleg tega se nam, če zaidemo v škripce, na pozitivno stanje usede država. Če nam grozijo škripci, je denar bolje imeti v nogavici kot v banki. A bančni račun moramo še vedno imeti in za njegov obstoj plačevati, tudi če je prazen, sicer ne moremo računati na denarno pomoč države, ki jo lahko prejmemo samo nakazano na račun.

Največ besednega prekladanja in nakladanja politikov so v kapitalizmu deležni davki in dajatve. Vsaka vlada skuša kaj od tega uvesti, združiti ali razdružiti, predvsem pa se igra z odstotki. O tem strokovnjaki in bedaki, ki so za ali proti, nakladajo v nedogled.

Vedno večji delež denarja, ki nam ga medtem jemljejo banke, pa sploh ne šteje kot odhodek. Nihče ga ne opravičuje in pojasnjuje. Nihče ga ne obsoja in razčlenjuje. Sprejemamo ga kot naravno danost; tudi vse tiste množice revežev, ki bi jim odsotnost bančnih provizij opazno povečala proračun. Seštejte svoje provizije (in odštejte tisti cent ali dva za pozitivno stanje, če še plavate nad vodo), pa boste videli, da ne gre za majhen denar. In to velja za vsakega od vsaj 1,5 milijona Slovencev z bančnimi računi, poleg tega pa še za skoraj 200.000 poslovnih osebkov, katerih provizije, po Kranji, Korotani prelite, napolníle bi jezero.

Dan za dnem, mesec za mesecem vsi po vrsti polnimo jezera brez dna, ki se imenujejo banke. Poleg provizij jim dajemo še iz državnega proračuna – ki ga polnijo davki od vsega, kar zaslužimo ali kupimo. Če smo najeli posojilo, jim dajemo tudi obresti.

Nekoč so bile obresti na dana posojila dovolj ne le za to, da so banke z njimi krile vse stroške svojega poslovanja, ampak so lahko tudi varčevalcem bogato oplemenitile denar. Ja, varčnež, ki je porabil manj, kot je zaslužil, je bil nagrajen, in to na račun razsipneža, ki je porabil več, kot je zaslužil. Varčevanje se je splačalo.

Danes je beseda 'varčevalec' izginila iz besednjaka. Denar, spravljen v banki, se ne imenuje »zlata rezerva«, ampak »mrtev kapital«. Njegova vrednost pada z inflacijo. Se je pa zato pojavila beseda 'prihranek'. Ljudi, ki ne znajo z denarjem, oglasi na vseh koncih in krajih vzpodbujajo, naj porabijo več, kot zaslužijo – da bodo s tem prihranili. Svet se je v dveh desetletjih obrnil na glavo …

Videti je sicer, da imamo več možnosti, kot so jih imeli naši predsvetovnovojni predniki. A oni so poslovali z bančnimi računi ali brez, z denarjem, blagovno menjavo ali menjavo uslug. Naše poslovanje gre tako ali drugače preko bančnih računov. Oni so lahko denar plemenitili, varčevali ali zapravljali. Danes je plemenitenje (vlaganje v 'donosne posle') tako tvegano, da gre v bistvu za zapravljanje, varčevanje pa je zaradi izgubljanja vrednosti in kazni centrov za socialno delo prav tako zapravljanje. Mi lahko torej samo zapravljamo.

Ko je bila banka najkoristnejša možnost, so imeli ljudje izbiro. Danes je banka edina možnost – in najslabša.