Pred kratkim sem si ogledal z oskarjem nominirani film The Immitation Game, v katerem odlični Benedict Cumberbatch igra britanskega znanstvenika in kriptologa Alana Turinga, ki je s svojim znanjem in idejami med 2. svetovno vojno bistveno prispeval k dešifriranju nemške kodirne naprave Enigma (prvotni Turingov stroj so sicer izdelali Poljaki, kar pa film prikladno zamolči). Toda kaj ima ta zanimivi, a delno zavajajoči film, sploh opraviti z Bitcoinom?

V torek je v prostorih Poligona v bivši Tobačni tovarni potekal forum o alternativni valuti Bitcoin s podnaslovom Ali lahko živimo brez bank?, katerega namen je bil približati ta medij izmenjave širši množici, deliti novice o njem, predstaviti tri start-up podjetja, ki razvijajo svoje pristope k uporabi Bitcoin valute in vse skupaj zaključiti z debato na okrogli mizi. Kaj je bilo povedano na predstavitvah si v grobem lahko preberete v članku Katje Nared, ki ga je objavila na Siol.net. Ker pa bolj ali manj (a nepopolno) poudarja videnja organizatorjev, je zato na mestu še malo drugačno razmišljanje o tej temi.

Govorniki so poudarili, da je Bitcoin inovativna valuta, ki na decentraliziran in cenejši način v obliki online mreže omogoča transakcije in plačevanje, neodvisno od centralnih institucij, 24 ur na dan kjerkoli po svetu in to na transparenten način (transakcije obstajajo v javno dostopnem registru). Oziroma z besedami Katje Nared:

»Bitcoin je visokotehnološka oblika denarja. Globalna digitalna valuta je neodvisna od finančnih institucij, ker je končno število bitnih kovancev omejeno in določeno vnaprej – 21 milijonov –, pa za razliko od preostalih svetovnih valut ni podvržena sistemski devalvaciji.
Ker bitcoin ni odvisen od centralnih avtoritet, je poslovanje in trgovanje z njim preprosto, hitro in ugodno v primerjavi s tradicionalnim bančništvom. Z njim lahko poslujemo kjerkoli in kadarkoli, potrebujemo le dostop do svetovnega spleta. Digitalni denar sami, brez posrednikov, prek interneta pošiljamo drugim osebam po vsem svetu in se s tem izognemo čakanju na transakcijo.

...

Digitalni denar hranimo v digitalni denarnici (do nje dostopamo prek pametnega telefona ali računalnika). Ta deluje podobno kot spletna banka. Transakcije potrjujemo z digitalnim podpisom, jih s tem overimo in shranimo v omrežje. Naši računi za bitcoine so semianonimni: naslov je javen, lastništvo pa je lahko tudi skrito.«

Bistvo je torej v tem, da naj bi bil bitcoin inovativen, hitrejši in cenejši, neodvisen od bank in transparenten.

Inovativnost in tehnologija

Najprej se ustavimo pri 'visokotehnološki' in 'inovativni' oznaki za to obliko denarja. Preden se spustimo v detajle tega pomena, je treba povedati, da Bitcoin skupnost oz. ljudje v skupnosti kripto valut gojijo nezaupanje do vlad in državnih valut, pa tudi bank. Želijo biti neodvisni. Toda, ali so res? Beseda 'visokotehnološko' in 'inovativno'  implicira, da je ideja o valuti od ideje do izvedbe v vseh aspektih zrasla na zeljniku določenih posameznikov. Bitcoin naj bi leta 2008-09 lansiral anonimni razvijalec (ali skupina razvijalcev/programerjev) z imenom Satoshi Nakamoto. Kodo za valuto je predal javnosti kot open-source. Vse ostale kripto valute (danes jih je okoli 600) so bodisi imitacija bodisi nadgradnja prve valute, torej Bitcoina. Kaj je bilo tako inovativnega, revolucionarnega in visokotehnološkega v Nakamotovi ideji? Pravzaprav ne veliko. Dejstvo je, da osnovno infrastrukturo za delovanje valute predstavljajo računalniki, mrežni sistem – internet, določen programski jezik in kriptografski protokol. Vsi so nastali daleč nazaj v 20. stoletju, financirala pa jih je v pretežni meri država.

Claude Shannon je znanstvenik, ki je bil eden izmed pionirjev digitalnega računalnika in vezja, ko je leta 1937 delal na MIT, kasneje pa je postavil temelje teoriji informacij, teoriji komunikacij in moderni kriptografiji, ko je zakoličil dva glavna cilja kriptografije: tajnost (secrecy) in verodostojnost (authenticity). Shannon je iz MIT odšel delat za Bell Labs, del komunikacijskega monopolista AT&T. Med vojno je v njegovem okviru delal za državni program National Defense Research Committee, v okviru katerega se je na kriptografskem področju srečal tudi z Alanom Turingom in si z njim izmenjal izkušnje in informacije. Njegovo revolucionarno delo je spodbudilo tudi druge znanstvenike, ki so v 70-ih in 80-ih letih razvili kriptografijo z javnim ključem (public-key criptography), ki se danes med drugim uporablja za kodiranje transakcij v kriptovalutah (kot tudi za kodiranje in pošiljanje drugih informacij), kot npr. Whitfield Diffie in Martin Hellman; Ron Rivest, Adi Shamir, Leonard Adleman (iz MIT) in James H. Ellis, Clifford Cocks in Malcom J. Williamson (iz britanske vladne GCHQ).

Vlade so zaradi varnostnih vprašanj podpirale raziskave na področju kriptografije in rezultati so prinesli protokole, ki so danes javno znani in dostopni in ki jih lahko uporabljajo tudi programerji kripto valut.

Enako je z računalniško tehnologijo, tehnologijo za mobilno telefonijo, GPSom in internetom, ki je (poleg desetine uporabnih aplikacij) nastal kot projekt ameriškega vladno financiranega projekta DARPA (Defense Advanced Reaserah Projects Agency). Marianna Mazzucato in Adrian Slawotzky poudarjata, da so veliko vlogo v teh raziskavah igrali zasebni raziskovalni centri, ki pa jih je v veliki meri financiral javni denar (npr. Bell Labs, Xerox PARC, RCA Labs). Programski jezik C++, v katerem je povečini napisana koda za Bitcoin, je tako na primer nastal v Bell Labs (kot tudi predhodnik, programski jezik C).

Torej, vsa visoka tehnologija in inovativnost, na kateri počiva Bitcoin, je v resnici nastala v znanstvenih centrih s pomočjo vladnega financiranja.

Transparentnost

Zagovorniki Bitcoina poudarjajo, da je ta medij izmenjave oz. njegov sistem transparenten, ker so transakcije javne, torej vsakdo lahko vidi, da je bila transakcija opravljena. Vendar, kot je poudaril poslušalec na torkovem dogodku, ima ta argument dve plati. Transakcije sicer so javne, vendar pa tretje osebe ne vedo, kdo je transakcije opravil. Znana sta samo javni ključ in višina transakcije, ne pa tudi ime. Udeleženci v transakcijah se lahko sicer odločijo, da se bodo razkrili (kot npr. nekatere dobrodelne organizacije, ki prejemajo donacije v Bitcoinih), vendar, roko na srce, kdo od zasebnikov bi bil to pripravljen storiti? Kdo si želi razkriti, da je npr. na internetu nedavno nakupoval v spletni porno trgovini? Tega ne bo naredil nihče. Bitcoin tako po eni stran obljublja popolno transparentnost, vendar je ne dosega v ključnem vprašanju: kdo stoji za določeno transakcijo? V tem pogledu to sploh ni transparentnost. Konec koncev pa, koga sploh brigajo zasebne transakcije? Mene osebno na primer ne. Podatki o zasebnih transakcijah, če niso kriminalne narave (in večina je takih), naj ostanejo zasebni.

Po drugi strani, kljub temu, da kot posamezniki v današnjem monetarno-bančnem sistemu nimamo vpogleda v transakcije drugih posameznikov in podjetij, pa so vse transakcije zabeležene. In vpogled vanje in v dokumente in v računovodske knjige imajo regulatorji, če to želijo. Trenutni sistem zato na nek način je transparenten in javen oz. to omogoča. Določene tančice odstirajo tudi aplikacije, kot je Supervizor.

Dejstvo pa je, in v tem se globoko strinjam s Sergijem Foškim, da je v današnjem bančnem svetu premalo (ali skoraj nič) odgovornosti. Bankirjev preprosto ne zapirajo (Islandija je svetla izjema), Wall Street pa jo po škandalih odnese samo z manjšimi globami. To je velik problem, ki ga pomoje lahko rešimo le s striktno zakonodajo in izvajanjem le-te in z izobraževanjem o korporativni in osebni integriteti, torej s spremembo mišljenja znotraj organizacij. Bitcoin sam po sebi ne zmanjšuje osebne koruptivnosti; kot kaže so celo nekateri izmed temeljnih razvijalcev kripto valut okuženi s koruptivnim in dvomljivim ravnanjem.

Hitrost in stroški

Transakcije v Bitcoinih zaradi decentraliziranosti potekajo zelo hitro, skoraj v trenutku. To je nesporno dejstvo in pozitivna plat sistema. Transakcijo lahko opravite tudi med vikendom, ko so banke zaprte. Poleg tega so mednarodne transakcije na ta način cenejše od mednarodnih bančnih transakcij. To verjetno ne velja za prenose med bankami znotraj ene države v EU ali med državami EU. Je pa res, da nas banke odirajo pri drugih stvareh, npr. pri mesečnem vodenju računa in drugih 'stroških' ter pri menjalnih tečajih.

Če me rahla počasnost današnjih bančnih transakcij (vsaj znotraj EU) niti ne moti, me pa zato toliko bolj moti zaračunavanje bančnih 'stroškov', s katerimi banke skušajo pokriti slabe vodstvene odločitve, povečini za krpanje lukenj slabih kreditov. Pozitivna vzpodbuda Bitcoina je, da bankam ponuja možnost hitrejših, a vseeno varnih transakcij. Banke tako že raziskujejo, kako bi lahko kriptografske aplikacije kripto valut prenesle v svoje storitve.

Ali bi to nujno znižalo stroške, ki jih zaračunavajo strankam? Verjetno ne, po moje bo potrebna vladna intervencija, ki jih bo zajezila. Podobno kot se je to zgodilo z evropsko direktivo o tarifah mobilnih operaterjev. Kljub temu lahko Bitcoin banke prisili, da znižajo stroške za mednarodne transakcije, saj ponuja možnost zelo poceni prenosa denarja za revnejše ljudi (in njihove sorodnike, ki delajo v tujini, ki so do sedaj morali uporabljati storitve kot npr. Western Union money transfer).

Pozitivna lastnost Bitcoina je tudi, da ljudem v revnejših deželah, ki zaradi slabe osebne finančne in ekonomske situacije sploh nimajo dostopa do osnovnih bančnih storitev, te omogoča.

Neodvisnost od bank (in nacionalne valute)

Kot piše Michael Craig v Observerju, je kripto valutna skupnost ponosna na svojo neodvisnost od bank. Na to, da obstajajo izven njihovega dosega. Toda ali res? Craig navaja primera dveh podjetij Ripple Labs in Stellar (oba je ustanovil Jed McCaleb), ki razvijata valuti, ki naj bi nadgradili Bitcoin. Obe podjetji imata seveda odprte račune pri konvenconalnih bankah, saj sta odvisni od posojil in vložkov investitorjev. Po eni strani razvijalci torej razlagajo, da so alternativa bankam in jih prezirajo, po drugi pa hodijo k njim dvolično prosit za posojila. Zakaj? Morda zato, ker bo Bitcoinov vsega skupaj samo 21 milijonov, torej samo za vzorec svetovnih potreb. Bitcoin ne more financirati gospodarstva, ki potrebuje fleksibilno, elastično in trdno valuto.

Toda vprašanje posveta v Tobačni tovarni je bilo: ali lahko živimo brez bank? Kot je poudarila ena izmed govornic, Ajda Es, naj bi bila do sedaj znana dva eksperimenta, ki sta želela potrditi, ali je danes že mogoče preživeti samo z Bitcoinom. Prvega se je lotil Morgan Spurlock, znan po svojem dokumentarcu Supersize Me, ki je v okviru serije CNN Inside Man, preživel en teden na Bitcoinu. Vendar je bil eksperiment prekratek in preslabo zamišljen, da bi lahko podal definitivni odgovor na to vprašanje. Drugega se je lotila Kashmir Hill, ki je dejansko skušala preživeti na kripto valuti. Ugotovila, je, da se sicer da preživeti v San Franciscu (in da bi ji bilo laže v Berlinu, ker tam več trgovcev sprejema Bitcoin), vendar pa ni lahko. Tako se je morala stvarem odrekati, prav tako pa je problem predstavljala volatilnost Bitcoina, torej precejšnje nihanje vrednosti, ki je izražena v dolarjih. No, eksperiment sta izvedla tudi zakonca Austin in Beccy Craig in to za več kot 100 dni. Tudi njima se je življenje zelo zapletlo, nekatere stvari so postale skoraj nemogoče.

Glavni problem pri Bitcoinu je torej, da precej niha v vrednosti in da ga še ne sprejema dovolj trgovcev. Zaradi te nestanovitnosti ni in ne more biti prava valuta, s čimer se strinja tudi Tim Mitja Žagar iz Cashile.

Vendar, če se za trenutek ustavimo in razmislimo: vrednost Bitcoina in drugih kripto valut se vedno meri v večjih nacionalnih valutah. Za nakup kripto valut potrebujemo nacionalne valute, ki jih moramo zaslužiti. Za prejemanje plače in za nakupe bitcoinov torej potrebujemo banke. Bitcoine lahko pošiljamo neodvisno od bank, to je res, toda to še ne pomeni, da smo na ta način resnično neodvisni od bank in nacionalnih valut.

Večino denarja se je v zadnjih nekaj letih v Bitcoin steklo zgolj zaradi obljube po hitrih dobičkih, saj je vrednost Bitcoina nekaj časa rasla in rasla. Da trenutno privablja predvsem špekulativni kapital, ki v investiciji večinoma vidi hitre dobičke, priznava tudi Peter Trček iz Bitnika. In enako hitro bi vsa zadeva lahko tudi ugasnila, če bi se zaradi takšnega ali drugačnega razloga vrednost Bitcoina npr. v dolarjih drastično znižala. Zagovorniki kripto valut radi poudarjajo, da so t. i. fiat valute brez kritja, vendar kripto valutam kritje predstavljajo ravno nacionalne fiat valute, ki predstavljajo izhodna vrata, če se pokaže potreba, saj je kripto valute možno menjati v gotovino, ki je najbolj likvidna oblika denarja.

Če za zaključek strnem povedano: Bitcoin ni prava valuta, visokotehnološka in inovativna pa je v toliko, kolikor počiva na tehnologijah, ki jih je tekom 20. stoletja sponzorirala država. V resnici ni popolnoma transparentna, v določenih ozirih so transakcije v Bitcoinih bolj anonimne kot transakcije nacionalnih valut preko bank, od katerih pa je skupnost kripto valut v resnici precej odvisna, čeprav bo to nerada priznala. Odgovor na vprašanje, ki se skriva v naslovu torej je: ne, ne moremo živeti brez bank, ki so vir elastične valute in ki opravljajo tudi funkcije, ki jih Bitcoin ne. Lahko pa bi veliko bolje živeli z bankami, ki bi jih vodili nekoruptivni ljudje z visoko moralo in integriteto. Res pa je, da Bitcoin omogoča hitrejša in cenejša nakazila ter revnim ljudem v državah v razvoju ponuja dostop do finančnih storitev, ki jih drugače ne bi bili deležni. Pozitiven vpliv Bitcoina in drugih podobnih medijev izmenjave je tako po eni strani v tem, da bodo klasične banke prisilili v posodabljanje svojih storitev, ki bodo tako postale hitrejše, morda tudi varnejše in cenejše. Po drugi strani pa vzpodbuja razmišljanje o tem, kaj denar sploh je in kako nastaja.