V šolstvu je treba zelo varčevati. Tako so se odločili oni zgoraj. In pridno varčujemo, obenem pa se počutimo kot zločinci, ker nam nenehno pravijo, da javni sektor zgolj vleče denar in nič ne dela, da smo torej nekakšni neproduktivni zajedavci družbe. Vsakomur je torej jasno, da je varčevanje nujno potrebno, čeprav jim je obenem jasno tudi to, da družba znanja potrebuje vrhunsko šolane ljudi, ki bodo dodajali vrednost. Ne razumem čisto dobro, a najbrž vedo, kaj govorijo. Kdo bo torej šolal tak kader, ki bo dodajal vrednost, če pa šolniki nič ne delajo?

Zapisano v glavnem pomeni, da so nam znižali plače. Prvič, potem pa še drugič, ker prvič ni bilo dovolj. Potem so rekli, da to še ni vse in da je treba zmanjšati število zaposlenih, ker da nas je čisto preveč. In se zmanjšuje. Za en odstotek letno. Denarja v šolstvu zato ni. Malo ga sicer je, v glavnem pa ga ni. Saj je logično. Če ga nekje vzameš, ga tam pač ni. Zato pa je kje drugje. Na primer v bankah. Tam je denarja kot listja in trave. Pa pravijo, da je tako tudi prav, da bo zato vse raslo.

Če bi povprašali zdravi razum, ali bi se spodobilo, da bi ministrica za šolstvo delila usodo resorja, ki ga vodi, bi zdravi razum nemudoma odgovoril, da itak; spodobilo bi se. Ministrica bi morala deliti usodo resorja, ki ga deli. Sedaj pa računajmo.

Mediji so te dni sporočili, da je ministrica v zadnjih desetih letih zaslužila precej honorarjev. Natančneje: 636.000 evrov. Domnevajmo, da je to bruto znesek, saj najbrž tudi je.

Ministrica je doktorica znanosti. Jaz sem tudi. Ima vse reference in drugo, kar potrebuje, da lahko predava. Jaz jih imam tudi. Doma imam šop papirjev o tem, kaj znam, kje sem se usposabljal, kaj lahko počnem, katere licence lahko uveljavljam. Ministrica je gotovo dobra na svojem področju. Jaz sem tudi.

Da bi predaval v šolskem polju, se moram držati pravil igre. Ministrstvo za šolstvo je že pred mnogimi leti sprejelo sklep, da je moje predavanje vredno 42,40 evrov bruto na uro. Toliko lahko pričakujem, da mi bodo plačali. Zadnjič sem ob pivu prosil popravljavca pip, ki ima triletno srednjo poklicno šolo, če bi mi še enkrat popravil pipo za 42,40 € na uro. Najprej je počasi odložil kozarec s pivov. Potem me je pisano pogledal in obraz se mu je zresnil, kar pomeni, da je postal bolj podolgovat. Potem se je zelo počasi popraskal po neobritem licu in me mirno vprašal, če se norčujem iz njega. Rekel sem, da ne in se skliceval na Ministrstvo za šolstvo, pa na urne postavke in na dejstvo, da imam za seboj maturo, faks, diplomo, magisterij in vse drugo, a me je zgolj gledal, na usta pa mu je počasi lezel ironični ali pa posmehljivi nasmeh. Nazadnje je izdavil, naj si doktorat nekam vtaknem in si najdem kakega drugega bedaka, ki mi bo popravljal pipe za ta denar. Počasi je vzel nazaj v roke kozarec s pivom in si dal duška. Sem bil samo tiho, ker ga potrebujem, saj pip pa res ne znam popravljati.

Država Slovenija, natančneje Ministrstvo za šolstvo,  vrednoti delo doktorja znanosti, kot je zapisano, čeprav naj bi bilo znanje sicer silno pomembno in potrebno za razvoj in za to, da bo vse raslo. Računajmo.

Če bi hotel poleg svoje plačice, ki je sedaj bistveno manjša, kot je bila pred leti, čeprav po novem vse raste, kot slišim, zaslužiti še 636.000 € v desetih letih, bi moral opraviti natanko 15636, 79 ur predavanj. Letno to pomeni 1563 ur predavanj, če zaokrožim navzdol. Ker poleti v glavnem ni predavanj, ker smo na počitnicah in dopustih in drugje, je to okroglo 156 ur predavanj mesečno, če še enkrat zaokrožim navzdol.

Moja mesečna delovna obveznost je praviloma 176 ur, kar pomeni tole.

Osem ur sem kot javni delavec v službi. Do delovnega mesta potrebujem pol ure, kar pomeni, da potrebujem dodatne pol ure, da pridem domov. Skupaj je to devet ur. Osem ur spim, ker moji možgani potrebujejo toliko spanca, da delujejo, kot morajo, pa tudi jaz želim, da delujejo in da ne bodo razvili kake demence. Ostane mi sedem ur dnevno. Ker ob sobotah in nedeljah ne delam, ne delam pa zato, ker moje telo potrebuje tudi počitek, sicer pa imam tudi zakonsko pravico, da takrat ne delam, mi ostane pet dni na teden, da opravim vsa predavanja, ki jih potrebujem, da bi se primerjal z gospo ministrico, primerjati pa se je tudi smiselno, saj živimo v kapitalizmu, ki temelji na zavisti, primerjanju, tekmovanju, zlasti pa na pohlepu po denarju in materialnih dobrinah. Bržčas se strinjate, da je v kapitalizmu ena glavnih vrednot denar, pa če Miro Cerar tisočkrat reče, da je to na primer ljubezen do bližnjega ali pa kaj podobnega.

Če na mesec v povprečju delam 22 dni, to pomeni, da bi moral vsak dan imeti 7,09 ur predavanj.

Glej ga, zlomka! Da bi tekmoval z omenjeno gospo, ker se to v kapitalizmu spodobi, mi zmanjka 0,09 ure, saj sem zgoraj zapisal, da jih imam dnevno na voljo zgolj sedem. Kaj sedaj?

Rešitev je na dlani.

Ker živimo v kapitalizmu, se ne smem odreči tekmovalnosti, ker bi potem ostal zadaj in bi me drugi prehiteli, sam pa bi padel v depresijo in imel občutke manjvrednosti. Kdor hoče imeti veliko denarja, pohlep pa je v kapitalizmu ena glavnih vrednot, mora tekmovati, ker če ne bo pobral denarja on, ga bodo pač drugi. In nihče ne želi imeti manj kot drugi, sploh pa se to ne spodobi.

Torej se moram potruditi. Na primer tako, da manj spim. Če bi spal eno uro manj, imam lahko toliko predavanj kot gospa ministrica, to pa bi pomenilo, da bi dnevno delal malo več kot 15 ur. Eno uro bi se vozil v službo in nazaj, na predavanja pa bi kar odletel, da bi bil v trenutku tam, saj imam samo nekaj minut za pot do predavalnice in nazaj. Je pač treba tvegati, človek ne more sedeti na dveh stolih sočasno. Če hočem imeti čez deset let malo več kot pol milijona pod palcem, je treba tvegati in se potruditi.

Druga možnost pa je, da skušam iztržiti na svobodnem trgu višji honorar. Na primer tisoč evrov na predavanje. Ali pa, kot nekateri, dva tisoč. Če bi znal vsebine komercializirati in prirediti potrebam trga, bi verjetno šlo.

Torej se bom odpovedal standardom, spremenil znanje v blago in ga prodajal najboljšemu ponudniku.

Obstaja pa še bolj elegantna možnost. Da se naučim popravljati pipe. Potem bom lahko rekel vsakomur, da delam neka konkretnega, otipljivega, družba znanja pa se bo še naprej razvijala nekje v oblakih, da bodo lahko Slovenci še naprej pridni in ubogljivi delavci, pripadniki aristokracije pa bodo delali natanko to, kar delajo že sedaj.